»Ta sladki vonj povsod, zanos in moč,
ljudi začutiš mnoge, ki nekoč
pisali knjige so in v davnih časih
z njimi svojo so delili žalost.
Ta sladki vonj povsod, zanos in moč,
ki dviga nas igraje v mladost,
otožnost zdaj se v nas oglasi,
kot kadar pišemo tja dolgo v noč,
ko zunaj blisk in dež mogočno bije,
v samoto sobe pa se mir razlije,
ko sam ne veš, če žalost veje ti iz knjige
ali pa iz grenke pritajene brige.
Takrat uhajajo nam misli naše zlate
tja med stare knjige, v antikvariate.«
Oto Šolc: Balada o antikvariatih, prevod Peter Kuhar
Antikvariat ni zgolj odkup in prodaja starih oziroma rabljenih knjig in drugih tiskov, kot morda izgleda na prvi pogled. Ker so antikvariat tudi (ali predvsem) spomini, pripovedi, zapisane zgodbe, na film ali kako drugače ujeti trenutki, pozabljeni zapisi, anekdote, trenutki nostalgije. Antikvariat so zgodbe, ki jih krojita čas in življenje. Na nas je, da jih zapišemo in delimo. Zavedamo se, da preveč stvari in besed ostane nezapisanih ali celo neizrečenih. Še več jih ostane neraziskanih in za vedno izgubljenih. Kar ni nujno vedno slabo, pa vendar...
Antikvariati niso le knjigarne, kjer se kupujejo stare knjige. To je “posvečen prostor”, kjer se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo, pogledajo kdo je tu, kaj dela in kaj je novega na policah. “Novo” pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, njihov poseben vonj (ki ga kasneje ne zaznaš več), spoznanje, da so te knjige nekoč nekomu, ki ga ni več, že pripadale, in potem še nekomu in še nekomu...
Z nespretno ali elegantno roko je napisano ime, priimek, leto, ki ga je kasneje nekdo prečrtal in napisal svoje. V nekaterih knjigah je razkošen ex libris, grb, motto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke na robu teksta.
Rok Glavan, illustrator Ciril Horjak
Posušen in stisnjen cvet med knjižnimi listi, nam odkriva nam neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal prejšnji lastnik, leži v knjigi, nepotreben, pozabljen, izven svojega časa in prostora...
Vsem tem stvarem skuša antikvar dati smisel in pomen. Antikvar ni le prodajalec, ampak je tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Spomnite se na film Romana Polanskega, Deveta vrata (The Ninth gate), v katerem Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. V enem izmed kadrov ga poimenujejo "knjižni detektiv", kolega antikvar pa ga celo primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. Depp ga mirno vpraša: "Ali morda obstaja kdo, ki to ni v našem poslu?" Pač, tudi to je del poklica. Kot antikvar, ki že 27 let pregleduje kupe knjig in išče knjižne zaklade lahko rečem, da so se knjige dodobra zasidrale v mojem življenju.
Knjiga in življenje … bolje bo, če napišem življenje s knjigami. Sem že tretja generacija družine, ki na različne načine soustvarja slovensko knjigotrško zgodovino. Ded je bil prevajalec, lektor in urednik, mama v knjižni komerciali, oče antikvar in sam sem tudi antikvar. Nove knjige me ne privlačijo posebno, raje raziskujem stare, prezrte knjižne zaklade in z njimi se poklicno in zasebno srečujem. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, a žal se svoje prve knjige ne spomnim. Veliko jih je bilo doma. Listal sem po starih Pionirjih in Vsevedih, knjižnih izdajah Jožeta Tomažiča s čudovitimi ilustracijami Jožeta Beraneka, ˝zakon˝ pa je bil Mladi vedež. V njem sem bolj gledal slike kot pa bral. V osnovni in pozneje v srednji šoli se je odprla Gutenbergova galaksija in s svetlobno hitrostjo sem brskal po knjižnicah. Danes je hitrost močno padla in slaba vest me obide, ko pomislim na tiste dni in količino obdelanega gradiva. Vsakdan dovoljuje branje le med počitnicami, drugače pa sem aktiven paberkovalec. Silno rad brskam po knjigah in iščem zanimivosti, podatke, utrinke. Seveda pa kakšno tudi na dušek preberem.V antikvariatu imam privilegij, da lahko izberem katero koli knjigo, jo preberem in vrnem na polico – torej lahko svojo knjižnico prodajam. Nekaj knjig gre res tako v obtok, a ne vse, nekatere so ˝zimzelenčki.˝ K njim se občasno vračam in vsakič spoznam nekaj novega, saj različna življenjska obdobja omogočajo drugačno sprejemanje besedila. Enako je tudi s knjižnimi redkostmi, bibliofilskimi izdajami in posebnostmi. Moja prednost je v tem, da se lahko izbranke naužijem in potem pospremim v prave roke – roke zbiralca in bibliofila.
Pred časom sem se aktivno srečeval z zgodbo založnika Lavoslava Schwentnerja. Za Slovenski knjižni sejem smo v našem antikvariatu pripravili razstavo in monografijo o njem. Iz začetne zamisli o spremljevalnem razstavnem katalogu je kmalu nastal zbornik besedil o Schwentnerju in njegovem času. Poskusno smo naprosili nekaj poznavalcev za kratke članke in vsi so se odzvali. Še več, raziskovanje jih je prevzelo in navdušilo. Zbiranje gradiva, oblikovanje knjige, pregledovanje korektur, dogovori in še marsikaj drugega, kar gre poleg, so tudi nas tako prevzeli, da se je delo v antikvariatu skoraj zaustavilo. To pa ni dobro, saj je to naša osnovna dejavnost.
Poleg tega me je prevzel tudi sam Lavoslav Schwentner. Že 27-leten je odprl svojo prvo knjigarno v Brežicah in se po desetih letih preselil v Ljubljano. Postal pomemben del slovenske založniške in knjigotrške zgodovine. Poiskal je zanimive avtorje in zanimive slikarje oblikovalce. Vsi skupaj so z drznimi, modernimi prijemi želeli bralcu podariti novo knjigo, ki ni privlačna le po vsebinski, ampak je sveža tudi po oblikovni plati. Vsaka knjiga je bila nekaj novega, drznega in včasih tudi spornega. Slovenski kulturi je poleg lepih knjig, ki so imele tudi notranjo lepoto, podaril tudi prvega svobodnega pisatelja – Ivana Cankarja. Ta je izdajal svoja dela tudi drugje, a Schwentner je bil tisti, ki je kaj odkupil, ne da bi bilo sploh kadar koli napisano. V dobro naroda, saj je vedel, da je treba dobrega ustvarjalca vzdrževati. Si lahko predstavljamo, da bi imeli pisatelji pri današnjih založnikih enak položaj kot Cankar pri Schwentnerju?
Založba in knjigarna Lavoslava Schwentnerja sta bili prostor za tkanje socialnega omrežja, ki ga je spodbujala knjiga. To njegovo socialno omrežje je bil prostor, kjer so se ljudje osebno srečevali ali pogovarjali s pomočjo klasičnih pisem, ki so presenetljivo hitro potovala (pošta Ljubljana–Dunaj le 3 dni). Pogovarjali so se o novih zamislih, željah, podajali so si nove poslovne priložnosti. Schwentner pa je kljub vsemu ostal skromen. Njegovega obraza ne nosi nobena knjiga in v celotnem poklicnem delovanju (50 let) je dal le en intervju, in to tik pred odhodom v pokoj. Čeprav je bil največkrat v senci glavnih ustvarjalcev, pa je le moral nastaviti prsi, ko so deževale kritike, slabe sodbe ali gnev »nad nekulturnim zaslužkarjem«.
V skoraj 30 letih služenja antikvariatu sem se srečal z mnogimi Schwenterjevimi izdajami. Še zdaleč ne morem reči z vsemi. V antikvariat prihajajo različno ohranjene – od krasotic, nikoli prebranih, kaj šele prelistanih, do popolnoma razpadajočih, uveli solati podobnih izvodov. Slednje pomeni, da je bil bran. Bralci so ga užili do zadnje krpice papirja. Ob vsem tem me je začelo zanimati, ali je založnik pokril svoje stroške. Verjetno ne vedno, a vendar je izdajal in skrbel za svoje pisatelje, ustvarjalce in bralce. Užitek je v roke prijeti lepo izdajo del, ki so izšla v Schwentnerjevi založbi. Knjiga leži v roki (kot bi rekel moj prijatelj bibliofil) in ko jo začneš listati, listi lepo padejo (kot bi rekel drugi, tudi bibliofil). Zares imenitne knjige za zbiranje in prebiranje.
Lavoslav Schwentner je pomembno soustvarjal zgodovino slovenskega založništva in knjigotrštva in je za nas pomemben knjižni obraz.
Ker je v našem poklicu težko mirovati, smo se v letošnjem letu lotili tudi enega velikega projekta – razstava originalnih risb stripa Alan Ford, ki je še do 13. oktobra na ogled v Narodni galeriji. Zanimiva razstava, za povsem drugo publiko, kot je razstava o Lavoslavu Schwentnerju. A, če je Schwentner v času Avstro-ogrske monarhije s slovenkimi knjigami krepil nacionalno zavest, je Alan Ford v času SFRJ odpiral vrata v svobodomiselnost. Torej sta oba pomembno vplivala na naš narod. A pustimo filozofijo za to poklicanim.
Kot Schwentnerju se tudi meni življenje suče okoli knjig. To je včasih kot pravljica, drugič spet kot grozljivka. Kljub temu lahko rečem, da je življenje s knjigami lepo.
Rok Glavan, antikvar in ljubitelj vsega tiskanega