Bo že držalo, da postajam starejša, saj se čedalje bolj oklepam spominov. Božajo mi srce in ustvarjajo občutek, da mi je mogoče le uspelo tudi nekaj lepega narediti za ta prelepi svet.  Nepozabni so spomini na desetletje, ko sem delala na pionirskem oddelku knjižnice. Neizmerno sem uživala med otroki in v meni se je  prebudila iskrica, da naj tudi sama zanje napišem zgodbico ali igrico.

»Kdo pa še bere?« se je ne tako dolgo nazaj lahko slišalo po Občini Kamnik. Mogočen glas je rezoniral po temačnih hodnikih in po ušesih uslužbencev. Nekaterim je celo ukinil možganski center za pravopis, spet drugi so ga začeli papagajasto ponavljati in bogokletne besede so skoraj meso postale. A se smeli knjižnični kolektiv ni dal. Na barikadah stare knjižnice, podkrepljeni s Križnikovim festivalom in Kamfestom so se in se še vedno borijo za sodobno kamniško knjižnico.

Izročila so vedno o ljudeh. O ljudeh, med katerimi se pojavljajo, o ljudeh, ki jih prenašajo, spreminjajo in ohranjajo pri življenju. So del njihove identitete. V izročilih začutimo dušo ljudi z nekega območja, njihovo zgodovinsko izkušnjo in elemente njihove kolektivne samopodobe.

Naj knjižnico obiskujete ali v njej celo delate, v vsakem primeru se med branjem tudi notranje spreminjate. Vaši pogledi na svet se spreminjajo, kar ostri in krepi vaše značajske lastnosti, vse modrosti (in neumnosti) pa so na dosegu roke. Dobesedno.

"Brati je treba, ko si žalosten; brati je treba, ko si vesel; brati je treba, ko si zmeden in ko ne veš točno, kaj bi sam s sabo. Če človeka knjiga pritegne, ga bo razjasnila in ga potegnila iz žmohtnega neugodja. In mu olajšala muke, pa kakršnekoli že prestaja."