Sela se prvič omenjajo v darovni listini koroškega vojvode Ulrika III. Spanheimskega iz okrog leta 1260, v kateri vojvoda podeljuje gornjegrajskemu samostanu, poleg hiše v Ljubljani in pravic do hiše v Kamniku, tudi "tres mansus sitos in loco qui dicitur Zel", torej tri kmetije, ki so v kraju, ki se mu reče Sela.
Tri desetletja kasneje naletimo na naslednjo omembo Sel v listini izstavljeni v furlanskem Vidmu 13. julija 1291, s katero oglejski patriarh Rajmund della Torre (patriarh v letih 1273-1299) razsoja med duhovnikom Alhardom, vodjo kamniškega špitala, Gebardom Lilienberškim in njegovim bratom Witigonom, savinjskim arhidiakonom  v sporu glede desetin od 18 kmetij, od katerih nekatere ležijo med drugim v Markovem, v Studencah in tudi "in Sel". Leta 1370 se Sela omenjajo kot "Selle".

V listini izstavljeni na ponedeljek pred godom sv. Vida leta 1403 je Osterman iz Kamnika gornjegrajskemu samostanu podelil dve hubi v kamniški fari, od katerih je ena "zu Czell pey Tüchein" in druga v Mitterstorff (v Srednji vasi). Na binkoštni dan leta 1405 sta Friderik Töllinger, sodnik v Šoštanju (Schönstein) in njegova gospodinja gornjegrajskemu samostanu prodala več hub, med drugim tudi dve v kraju "Zell pey Tuchein" v kamniški fari. Leta 1426 naletimo v Splošnem urbarju samostana Gornji grad na prve po imenu znane prebivalce »Naselech«. To so bili Pavel (Paul), njegov brat Matija (Mathia) in Ulrik (Vlrich).

To, da se v nobeni od srednjeveških omemb, ki so v časovnem razponu skoraj 170 let, na Selih ne omenjajo več kot tri kmetije ali trije gospodarji, daje sklepati, da so bila Sela ob koncu srednjega veka relativno majhen kraj, katerega začetke ne gre iskati prej kot v času druge faze srednjeveške kolonizacije, torej med 10. in 13. stoletjem. 
Srednji vek je tu zapustil majhno vasico, s skoraj gotovo ne več kot 5 kmetijami, ki so bile raztresene na severozahodnem delu široke police, na pobočju pod Znojilami in nad Rožiškim grabnom. Večstoletno obdelovanje je na prisojnih pobočjih nad vasjo oblikovalo terase s polji. Kot običajno, je bilo naselje na območju, ki je najmanj primerno za obdelovanje. Rodovitna in ravna območja so namenili poljem. Kmečko gospodarstvo je bilo tu popolnoma enako kot drugod v okolici.
V spisovnem delu Franciscejskega katastra iz 1826 najdemo naštetih 6 različnih gospodarjev, ki živijo na Selih. Katastrska mapa prikazuje raztreseno naselje pretežno lesenih hiš. Celotno območje okrog vasi je namenjeno poljem. Pašnik so na gruščevnatem zahodnem delu vasi in v strmini tik nad njo. Kmetijske parcele, ki leže na pobočju med Selami in Znojilami, kažejo na terasasto strukturo pobočja, ki je nastala zaradi obdelovanja in je dobro vidna še danes. Kot danes, so bili tudi tedaj med hišami sadovnjaki.

Ob popisu leta 1869 so tu našteli 10 hiš in 65 prebivalcev. Naslednjih 30 let je število prebivalstva upadalo. Leta 1900 je bilo v vasi 47 prebivalcev, hiš pa že 12. V 20. stoletju je bilo število prebivalstva precej nestabilno. Ne le zaradi vojne, ampak tudi zaradi izseljevanja in spremenjenih demografskih trendov. V popisu leta 1981 so tu našteli 59 prebivalcev, ki so živeli v 12 gospodinjstvih. Eksplozija novogradenj se je zgodila v 80. in 90. letih. Danes (2018) je tu 48 hišnih številk, v vasi pa prebiva 146 prebivalcev, ki živijo v 49 gospodinjstvih. Tudi tukaj se večina na delo vozi drugam.

Kot središče župnije, krajevne skupnosti in šolskega okoliša, je vas predvsem v 20. stoletju postala tudi sedež več društev in združenj. Do 2. svetovne vojne, so bila običajno povezana s pastoralno dejavnostjo župnije. Posebej velja omeniti leta 1903 ustanovljeno dekliško Marijino družbo, kateri je novembra 1905 sledila še fantovska.63 Namen obeh družb je bil, ob poglobljenem verskem življenju, vzgajati mladino skladno s katoliškimi moralnimi vrednotami. Kulturno življenje pred 2. svetovno vojno je svoj višek doživelo v času župnika Ivana Tomažiča (1885-1943), ko je bil postavljen sedanji Marijin kulturni dom. Namenjen je bil kulturni in izobraževalni dejavnosti. Pred vojno je to delovalo tudi prosvetno društvo.

Po 2. svetovni vojni so versko usmerjena društva morala ugasniti. Na Selih je s tem nastala precejšnja praznina, predvsem na kulturnem področju, ki jo je v povojnem času v dobršni meri zapolnjevala šola, katere učenci in učitelji so vedno sodelovali pri lokalnih proslavah, h katerim so prispevali recitacije in druge nastope. Te dejavnosti  vsebinsko seveda niso smele nasprotovati tedanjimi komunističnim nazorom, a njihovega kulturnega in vzgojnega pomena ne gre podcenjevati. Igralska dejavnost odraslih se je obnovila v 70. letih, ko je delovala igralska skupina pod vodstvom dolgoletne učiteljice Radke Veršnik. Uprizorili so več iger, sredi 80. let pa je njihova dejavnost zamrla.64 

Posebno pomembno tradicijo ima v kraju gasilsko društvo. Ustanovljeno je bilo leta 1936 v Veršnikovi gostilni Pri Štajercu. Na ustanovnem zboru je bilo zbranih 32 fantov in mož, ki so se kot prvi vpisali v gasilsko četo. Leta 1937 so za hitro posredovanje ob požarih kupili 5 brizgaln, ki so bile shranjene po vaseh Markovo, Znojile, Sela, Žubejevo in Bela Peč. Zadnji predvojni predsednik društva je bil učitelj Franc Petrič, ki je gasilce začel pripravljati tudi na ravnanje v vojnem času. Med 2. svetovno vojno gasilsko društvo ni delovalo. Po vojni se je obnovilo leta 1947. Leta 1952 so kupili od Janeza Hribarja manjše zemljišče in na njem leta 1955 postavili gasilsko orodišče, ki je namenu služilo do 1970. Leta 1979 so se člani odločili za gradnjo gasilskega doma in zanj kupili še eno parcelo. Del gradbenega materiala za gasilski dom so dobili od zapuščene rudniške zgradbe v Markovem. Dom je bil odprt avgusta 1984, od leta 2011 pa je večji za prizidek. Društvo ima vse od nastanka zelo pomembno vlogo pri organizaciji zaščite in reševanja v primeru požarov, naravnih ujm ter nesreč. Redno posodablja opremo in vozila, pomembno prispeva pri organizaciji družabnih in kulturnih dogodkov. Tako uspešno združuje plemenito humanitarno poslanstvo z družabnim življenjem. Pogosto organizatorjem dogodkov nudi pomoč s prevozi, usmerjanjem in varovanjem. 

Leta 1954 je bila ustanovljena Lovska družina Sela pri Kamniku. Od leta 1960 ima družina lovsko kočo v Sovinji Peči. Selski lovci upravljajo z 2.520 ha lovišč.

Cerkev svete Neže na Selih je bila, skupaj s pokopališčem, gotovo prva ustanova na Selih, ki je služila potrebam prebivalstvu na širšem selskem območju in ne le Selanom. Postavitev cerkve, je dala Selom, sicer tudi za srednjeveške razmere majhnemu kraju, odločilno prednost pred ostalimi vasmi v okolici. Vasico s kakimi tremi ali štirimi kmetijami je v 15. stoletju postavila na pot, ki je jo je v naslednjih stoletjih spremenila v sedež duhovnije, župnije, lokalne šole, pošte, občine, krajevne skupnosti, skratka v lokalno cerkveno, upravno in kulturno središče vasi zahodne Tuhinjske doline. 

Zanimivo je, da se v nobeni od doslej znanih srednjeveških omemb na Selih ne omenja cerkev sv. Neže. Če ne gre za naključje, lahko sklepamo, da je prva cerkev res nastala verjetno v 15. stoletju in ne prej. Konec srednjega veka je bil čas pospešene gradnje in obnove cerkva. Tudi v naši okolici so jih kar nekaj zgradili, obnovili ali povečali s sodelovanjem kamniške stavbarske delavnice. Ta je v 15. stoletju doživljala svoj vrhunec. Gradnja nove cerkve bi torej ne bila nemogoča.

Prva doslej znana omemba selske cerkve je v popisu cerkvenih dragocenosti iz leta 1526. Najdemo jo v popisu dragocenosti68, ki so jih tega leta, na ukaz deželnih oblasti, pobrali po cerkvah, da bi jih prekovali v denar, s katerim so plačali obrambo proti Turkom. V popisu je navedeno, da so na Selih našli le bakren kelih, ki pa ga niso vzeli. Da je bila selska cerkev s cerkvenim posodjem skromno založena, lahko priča od dveh stvareh: namreč, da ima zgodba o tem, da so na Selih v času turške nevarnosti skrili zlate cerkvene predmete korenine v resničnem dogodku, ali pa, da je bila cerkev leta 1526 mlada ustanova, ki še ni bila deležna kakega omembe vrednega darila. Če primerjamo selski bakreni kelih s tem, kar je komisija, ki je zbirala predmete, našla po okoliških cerkvah, vidimo, da je bila tukajšnja cerkev res sumljivo skromno založena. Pri sv. Tomažu na Lokah so npr. vzeli 5 renskih goldinarjev in 1 kelih v teži 9,5 lota, pri sv. Doroteji v Kostanju kelih v teži 17,5 lota, pri sv. Martinu v Šmartnem 2 keliha (25 lotov in 14,5 lota), pri sv. Nikolaju na Gori 16 renskih goldinarjev, pri sv. Vidu nad Tuhinjem 2 renska goldinarja, v farni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Tuhinju pa 1 srebrno monštranco in kar 5 kelihov v teži 97 lotov.69 Popis na več mestih posebej navaja, če gre za pozlačene, zlate ali bakrene predmete, zato smemo sklepati, da je šlo v vseh primerih vzetih cerkvenih posod za srebro in ne zlato, razen v primeru renskih goldinarjev, ki so bili v resnici pravi zlatniki, težki med 3,4 in 3,8 grama. Cerkvenih posod iz masivnega zlata ni zaslediti niti pri pomembnejših cerkvah na našem območju, kot so bile v Kamniku, Mekinjah ali Komendi. Odvzem predmetov ni bil prisilen, saj so cerkvene oblasti nanj pristale in pri njem sodelovale. Obramba proti turški nevarnosti je bila stvar preživetja cele dežele, zaradi česar so k njej prispevali vsi stanovi in inštitucije. Sklepamo lahko, da so leta 1526 cerkvam v Tuhinjski dolini za boj proti Turkom vzeli 2,73 kg srebra in 21 zlatih goldinarjev v teži do 79,8 g. 

Druga omemba selske cerkve prihaja iz Slave vojvodine Kranjske (1689), v kateri Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) cerkev opisuje med podružnicami šmartinske fare. O njej na kratko pravi, da ima cerkev »zu Selich« tri oltarje in sicer sv. Neže, sv. Janeza (najbrž napaka!) in sv. Florijana, ter da žegnanje pri tej cerkvi pride na drugo nedeljo po sv. Jakobu (goduje 25. julija), torej podobno kot danes, ko se obletnica posvetitve sedanje cerkve praznuje na prvo nedeljo v avgustu.

Omemba cerkve sv. Neže na Selih v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Omenja jo v  drugi knjigi, na strani 772, med opisom podružnic šmartinske fare. Vir:www.dlib.si

Število omemb se poveča v 18. stoletju, predvsem zaradi kroniške vestnosti Kamničana Franca Mihaela Paglovca (1679-1759), ki je bil od leta 1705 pa do smrti župnik v Šmartnem v Tuhinju. V njegovo duhovnijo je spadalo območje Sel, do Rožiškega grabna. V Paglovčevem času je cerkev, do tedaj verjetno še povsem srednjeveška, doživela obsežno prezidavo. V letih 1713-1714 so ji prizidali zvonik, leta 1720 so poglobili cerkveno ladjo, 1722 pa jo še podaljšali in ji namestili kasetiran strop, katerega so kupili od mekinjske cerkve. Leta 1728 so postavili polovico obzidja okrog cerkve. 1739 je Luka Dimitz v Ljubljani ulil 2 nova zvonova, ki sta se pridružila zvonu iz leta 1704. Leta 1741 so v cerkvi postavili nov stranski oltar sv. Marije Magdalene, ki je bil kasneje tudi pozlačen. V glavnem oltarju, je bil kip sv. Neže, pod njim pa kip Žalostne Matere božje, verjetno isti, ki je danes na sprednji stranski steni, nasproti prižnice. Tako spremenjena cerkev je leta 1793 postala sedež duhovnije, dobila lastnega duhovnika in vstopila v svoje zadnje obdobje, ki je trajalo do leta 1859.
Stara selska cerkev ni bila v času svojega obstoja nikoli upodobljena na sliki ali risbi, zato se postavlja vprašanje, kakšen je bil njen videz?

Slika stare selske cerkve, ki jo je naslikal Franc Pustavrh (1827-1871), ki je kot duhovnik v letih 1867-1871 služboval na Selih. Čeprav je slika datirana v leto 1836, podrobnejša analiza kaže, da je skoraj gotovo nastala precej kasneje, zelo mogoče celo v času, ko je na Selih že stala nova cerkev. Slika, ki jo danes hrani Medobčinski muzej Kamnik, nedvomno prikazuje staro cerkev in ne sedanje. Foto: Medobčinski muzej Kamnik

Pri iskanju odgovora si bomo pomagali še s franciscejsko katastrsko mapo iz leta 1826. Glede na upodobitve tlorisov danes še obstoječih cerkva v tem katastru smemo upravičeno pričakovati, da je kartograf vsaj v glavnih potezah ujel realno stanje tedanje zgradbe.
Cerkveni kompleks je stal na sedanjem mestu, a na manjši površini, saj je bil hrib 4 m višji in zato ploščad s cerkvijo in pokopališčem manjša. Na pokopališče se je prišlo skozi dva vhoda, enega na severni in drugega na jugozahodni strani. Do vhodov je vodilo dvoje stopnic: ene iz jugozahodne smeri, (torej približno iz smeri mežnarije—danes Marijinega kulturnega doma) in druge s severne strani, ki so se pričele nekje na sredini tedanjega cerkvenega griča, ki je bil očitno precej strm. Okrog nje je bilo majhno pokopališče, ki je bilo obzidano, a verjetno zaradi zaščite pred erozijo in ne zaradi obrambnih razlogov. Po slogu je bila stavba v osnovi nedvomno gotska in je verjetno takšna ostala od nastanka v srednjem veku do Paglovčevega časa. Gradbeni posegi v Paglovčevem času, še posebej podaljšanje in nadgraditev ali dograditev zvonika, so ji tudi na zunaj gotovo dali močan baročni pečat, čeprav ne moremo vedeti natančno v kolikšni meri. Stara cerkev je bila usmerjena proti jugu in ne proti severovzhodu kot danes, kar potrjuje tloris v franciscejski katastrski mapi. Zvonik je bil, znova sodeč po katastrski mapi, najverjetneje nekje na sredini vzhodne zunanje stene. Južneje na isti strani, med zvonikom in prezbiterijem, je bil morda stranski vhod. 
Glavni vhod v cerkev je bil najverjetneje na severni strani, kjer bi bila na katastrski mapi lahko nakazana vhodna lopa. 

Območje selske župnijske cerkve na grafični poli Franciscejskega katastra, ki prikazuje stanje leta 1826. Vir: https://maps.arcanum.com/.

Proti sredini 19. stoletja je postalo jasno, da cerkev in pokopališče ne zadostujeta več potrebam cerkvenega območja, ki se je z ustanovitvijo duhovnije leta 1793 povečalo še za Rožično, Markovo in Studenca. V času Matevža Ravnikarja–Poženčana (1802-1864), ki je na Selih služboval v letih 1842-1855, so popravili in na novo pokrili z opeko župnišče, ki je bilo dotlej krito s skodlami. Leto dni kasneje so na novo pozidali in z opeko pokrili mežnarijo, ki je bila dotlej lesena. Predvsem pa so leta 1849 pokopališče, ki je bilo prej okrog cerkve, prestavili na sedanje mesto pod cerkvenim hribom.

Leta 1856 je Ravnikarja na čelu selske duhovnije nasledil Blaž Artel (1822-1893), ki se je kmalu po svojem prihodu, odločil za gradnjo nove cerkve. S pripravami so pričeli leta 1858: zgornje vasi fare so pripravile apnenice za apno, v Srednji vasi se je žgala opeka, s Sel (Šuštarjev grič) in Znojil se je dovažalo kamenje. Leta 1859 so že pozimi znižali grič pri stari cerkvi, ki so jo v postu, po tihi nedelji, podrli. Služba božja se je v času gradnje cerkve vršila v današnji mrliški vežici na pokopališču. 8. maja 1859 je bil blagoslovljen vogelni kamen za novo cerkev. Temelji nove cerkve so povsod na brusniku, le na severozahodni strani je bilo potrebno kopati globlje. Cerkev je rasla zelo hitro, saj so ostrešje cerkve in zvonika lahko postavili že jeseni istega leta. Leta 1860 so cerkev obokali, naredili in zgladili omete. Na zahvalno nedeljo 1860 je kamniški dekan Janez Fink cerkev že blagoslovil, da se je v njej smelo opravljati bogoslužje. Za notranjo opreme cerkve se je Artel za pomoč obrnil k cesarju Ferdinandu v Prago. od koder je 12. februarja 1861 prejel 400 goldinarjev. Cerkev je slovesno, ob asistenci 17 duhovnikov, posvetil ljubljanski knezoškof dr. Jernej Vidmar (1802-1883) na nedeljo 4. avgusta 1861. Ob posvetitvi cerkev še ni imela dokončanih stranskih oltarjev, klopi in orgel. O slavnostnem dogodku je poročal tedanji katoliški list Zgodnja Danica.

Primerjava tlorisev stare in sedanje župnijskeg cerkve sv. Neže na podlagi grafičnih map Franciscejskega katastra (stanje 1826) in Reambulančnega katastra (stanje 1868). Tloris stare cerkve je zarisan z rdečo barvo, sedanje pa s črno.

Glavni oltar v sedanji cerkvi—tako France Stele in župnijska kronika župnika Antona Jamnika—naj bi leta 1861 izdelal Jurij Tavčar iz Idrije, stranska pa Janez Ožbič iz Kamnika.78 Ob restavriranju oltarjev leta 2009, v času župnika Danijela Kaštruna, pa je restavrator Janez Ahčin na rami kipa sv. Katarine v glavnem oltarju našel napis Janeza Janežiča iz znane rezbarske rodbine iz Zaloga pri Cerkljah. Istega leta je bilo Janežičevo ime najdeno tudi pri restavriranju stranski oltarjev. To bi lahko pomenilo, da so vsi trije oltarji delo Janežičeve delavnice. 

Glavni oltar selske cerkve. Kipi od leve proti desni: sv. Peter, sv. Katarina, v osrednji niši sv. Neža z mečem in jagnjetom, sv. Lucija in sv. Pavel. Na levi strani zadnji steni vidimo sv. Metoda v nadškofovskem ornatu, na desni strani pa sv. Cirila v oblačilih opata. Prezbiterij je leta 1922 poslikal Anton Jebačin. Foto:Andrej Kotnik
Južni stranski oltar: na sliki sv. Florijan, levo kip. Sv. Nikolaja in desno sv. Volbenka, v atiki slika sv. Izidorja. Foto: Andrej Kotnik	Severni stranski oltar: na sliki Devica Marija z Jezusom, na levi sv. Barbara in na desni sv. Uršula, v atiki sv. Notburga. Severni oltar je bil prvotno posvečen sv. Mariji Magdaleni. Prvotno oltarno podobo sv. Marije Magdalene, delo Franca Pustavrha (1827-1871) je leta 1910 s sedanjo preslikal Matija Koželj (1842-1917). Foto: Andrej Kotnik

Najpomembnejša gradnja po postavitvi cerkve, je bila gradnja prosvetnega doma v času župnika Ivana Tomažiča. Junija leta 1921 so ob birmi ljubljanskega škofa prosili za dovoljenje, da mežnarijo, kjer je bila tudi šola, nadzidajo za eno nadstropje in v njej uredijo društveno dvorano, ki bi služila verskim in prosvetnim organizacijam. Podpisana je bila tudi pogodba, da celotna zgradba ostane cerkvena last. Dom so slovesno predali namenu 22. aprila 1923. Ker se škof Jeglič ni mogel udeležiti blagoslova, je blagoslov opravil kanonik Alojzij Snoj.84 V prosvetnem domu so pred 2. svetovno vojno potekala številna izobraževanja s praktično uporabno vsebino, kulturni nastopi, razstave in gospodinjski tečaji. V njem je bila tudi društvena knjižnica, ki je štela ok. 280 knjig in bila naročena na 15 časopisov. 
 

Društveni dom na Selih v 20. letih 20. stoletja. Na razglednici vidimo tudi dve mladi lipi, ki stojita pred cerkvijo še danes. Razglednica iz domoznanske zbirke Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, RAZ-TDM-7.

Med vojno je kulturno življenje v domu zamrlo. Dne 17. februarja 1945 so partizani požgali kulturni dom z mežnarijo in župnišče. Cerkev je tej usodi ušla, ker so imeli na cerkvenem podstrešju skrivališče. Po vojni so dom župljani za silo pokrili in zavarovali z deskami, da so ustavili propadanje zidov. Leta 1962 je bil podržavljen z namenom, da bi služil lokalni organizaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva. Kulturni dom je bil vrnjen selski župniji 1994.

Prva in druga svetovna vojna sta selsko območje zelo tragično zaznamovali. Prva predvsem s človeškimi žrtvami, druga pa z nasiljem vseh udeleženih strani nad domačim prebivalstvom. Žrtev obeh vojn je v župniji točno 100. Njihova imena in okoliščine smrti so zapisana na treh spominskih tablah v preddverju cerkve. Leta 2009 je dal žrtvam v spomin župnik Danijel Kaštrun postaviti kapelico ob vznožju cerkvenega griča.

Kapelica ob poti k cerkvi je posvečena spominu na vseh 100 žrtev iz časa 1. in 2. svetovne vojne v selski župniji, ne glede na okoliščine njihove smrti.

Čeprav so že pod cesarico Marijo Terezijo leta 1774 uvedli šolsko obveznost za otroke od 6. do 14. leta, Selani rednega osnovnega izobraževanja v domačem kraju niso bili deležni vse do 1872, ko je bila ustanovljena šola v nekdanji mežnariji. Sicer naj bi na Selih od 1789 delovala nedeljska ali praznična šola, ki naj bi otrokom dala elementarno izobrazbo, a je o njej malo znanega. Med leti 1872 in 1912 so kot učitelji v selski šoli delovali župniki in organisti, leta 1912 pa je bil na Sela nastavljen prvi učitelj. Mežnarija šoli, ki je od 1925 dalje delovala kot dvorazrednica, že dolgo ni zadoščala. Zato so leta 1931 začeli s pripravami na gradnjo sedanje šolske stavbe. Odprta je bila že 23. oktobra 1932. Pri gradnji je bilo ogromno prostovoljnega dela, potrebno pa se je bilo tudi zadolžiti. Leta 1941 je bilo na Selih 172 učencev: 98 fantov in 74 deklet.

Šolsko poslopje na Selih. Foto: Andrej Kotnik

V času nemške okupacije med 2. svetovno vojno so na šolo prišli nemški učitelji. Slovenska beseda je bila prepovedana, ravnanje z učenci pa zelo surovo. Po maju 1942 je bila šola zaprta vse do požiga 8. decembra 1943. Požgali so jo partizani, ki so s tem želeli preprečiti, da bi se v njej nastanila nemška vojska ali domobranci. Ob požigu so bila uničena učila, inventar, knjižnica, uradne knjige in orodje. Ohranile so se stene stavbe, del strehe in kletni prostori.

Na stopnišču ob vhodu v šolo je v steno vzidano spominsko obeležje— kompozicija štirih svetlih marmornatih plošč z vklesanimi imeni padlih devetih talcev, Livkove in Brlečeve družine, devetih borcev ter dvanajstih žrtev nasilja med NOB. Obeležje je odkrila Zveza borcev Srednja vas leta 1965.

Po vojni so se na šolo vrnili predvojni učitelji. Pouk je stekel v kletnih prostorih. Z obnovo so pričeli takoj po koncu vojne, že poleti 1945. Obnova zgradbe je trajala vse do začetka 50. let Večinoma sta bila na šoli 2 učitelja—običajno učiteljici, za kateri je bilo na voljo učiteljsko stanovanje. Pouk je vse do sredine 60. let potekal dvoizmensko, kar pomeni da so učitelji poučevali cel dan. V šolskem letu 1954/55 so učence iz Srednje vasi in Podhruške prešolali v šolo na Loke.

Leta 1964 je bila selska šola ukinjena kot samostojna ustanova in postala podružnična šola OŠ Toma Brejca v Kamniku. V okviru OŠ Toma Brejca je selska šola ostala do septembra 1996, ko je postala podružnična šola OŠ Šmartno v Tuhinju. V šolskem letu 2002/2003 je bila v Sloveniji uvedena 9-letna osnovna šola, ki je prinesla spremembe v delo selske šole. Šola na Selih je vse od ustanovitve pomembno vplivala na kulturno podobo selskega območja. Vpetost šole v podeželsko okolje z idilično naravo gotovo pomeni veliko dodatno vrednost, katere je v sodobnem svetu deležno vse manj šolarjev.