Pametni veter
(Lužiškosrbska pravljica)
Stoletni hrast se je hvalil: »Jaz sem najlepše drevo v gozdu. Moje veje so močne, listje je čvrsto, deblo je silno, da ga odrasel mož ne more objeti z obema rokama. Vsi ljudje me spoštujejo in cenijo. Noben črv ne uniči mojega lesa, tako je trden.« [ShowMore]
Smreka se je hrastu uprla: »Kaj, ti da si najlepši? Jaz, smreka, sem najlepša v gozdu. Tvoje listje pozimi odpade ali pa vsaj ovene in porumeni. Jaz zelenim spomladi, poleti, jeseni in pozimi! Moje deblo je vitko in visoko. Moj les hvalita oba: tesar in mizar.«
»Ne, ne, ne!« je zašepetala breza. »Le poglejte mene! Mar nisem najlepša? Moje lubje je belo kot prvi sneg. Kdor me zagleda, zakliče: poglejte, kako je bela breza lepa.«
»Poslušajte, brat in sestri!« je zadrhtela lipa. »Če je kdo v gozdu lep, potem sem to jaz. Lipo vsadijo tudi sredi vasi. Ko vzcvetim, diši po vsej dolini. Iz mojih cvetov se napajajo čebele in polnijo satje z najslajšim lipovim medom. Ljudje nabirajo moje cvetje, iz njega kuhajo dišeč zdravilni čaj.«
»Nikar se ne prepirajte!« se je oglasil nežni veter v vejah. »Prelepa in koristna drevesa ste, radi vas imajo ljudje in rade vas imajo živali!«
Vir: Brenk, K., Gošnik-Godec, A., & Grafenauer, N. (2014). Babica pripoveduje: Slovenske ljudske pripovedi. Ljubljana: Mladinska knjiga. |COBISS|
[/ShowMore]
Zdravilni hrast
Gropada je zelo stara in znamenita vas. V Gropadi živijo Gropajci, ki so bili in so še danes dobri in pridni ljudje. Nekoč, v davnih časih, so se ti na Gropajskem naselili, si sezidali kamnite hiše, očistili gmajne in travnike, obdelovali svoje njivice, pasli svoje krave, koze in ovce, delali sir, predli volno, tkali svojo karetovno* iz domače volnene preje in iz lanu delali domače platno.
[ShowMore]
Nosili so svoje pridelke v Trst. Tam so prodajali in menjavali in se prebijali skozi življenje. Ko pa je kdo v vasi zbolel ali se mu je kaj slabega zgodilo in ni vedel, kako naprej, je odšel tja na križišče pri Brčinski štali, se usedel pod hrast in razmišljal o življenju. Glavo je naslonil na deblo in drevo mu je dalo življenjskih moči. Potlej je vzel list svetega drevesa, ga spravil v žep, odšel domov in premagal bolezen in težave. Kmalu so o veliki moči tega drevesa govorili ljudje daleč naokrog. Od vsepovsod so hodili romarji v Gropado k tistemu velikemu hrastu. Posebno radi so se tam ustavljali Brčini, ki so hodili s svojo živino na sejem v Sežano ali v Trst. Živino so zaprli v ogrado, jo nakrmili in napojili, potem pa so se usedli pod sveto drevo, tam počivali in dobivali življenjsko moč. Zato so tisto ogrado na križišču imenovali Brčinska štala. Sveto drevo, ta velikanski hrast, ki je od vekomaj, raste še danes pri Brčinski štali. Danes Gropajci pod drevesom ne molijo več. Vsi pa vedo, da je hrast največja dragocenost na celem gropajskem ozemlju, in so ga zaščitili kot naravni spomenik. Gropajci so spremenili svoj način življenja. Nimajo več ne krav, ne ovc, ne koz, ne tkejo več blaga. Pridni pa so še vedno, ljubijo svojo gmajno in so ponosni na svojo naravno in kulturno dediščino. Sveti hrast je last vseh Gropajcev in vseh ljudi. Zato Gropajci prosijo vse, naj spoštujejo to dragocenost in znamenitost.
Vir: Šmitek, Z., Kropej, M. (2012). Rasla je jelka do neba: Zgodbe iz našega ljudskega herbarija. Radovljica: Didakta. |COBISS|
*koretovna = grobo domače platno
[/ShowMore]
Hrast
Hudobe so vprašale Boga, kdaj jih bo vzel v nebesa. Izmikal se jim je in jim ni odgovoril. Ni minil dan in že so bili Vragi spet pri njem z vprašanjem: Kdaj nas vzameš v nebesa? Ko so ga tretjič nadlegovali, je rekel: »Pridite vprašat, ko bo vse listje odpadlo z dreves!«
[ShowMore]
Vragi so dan za dnem ogledovali drevje, kdaj bo zgubilo listje. Jeseni je listje počasi izgubljalo zeleno barvo in Vragi so že poskakovali od veselega pričakovanja: zdaj pa bo, vsak čas bo. Ko je porumenelo in prešlo v lepo rdečo barvo, je res pričelo odpadati. Le s hrasta ni hotelo odpasti. Peklenščki niso mogli dočakati, zato so zlezli na hrast in hoteli liste spraskati z drevesa. Zaradi tega je še zdaj hrastovo listje jeseni tako razcefrano. Vendar pa se jim nakana ni posrečila, ker so imeli nerodne kremplje. Nekaj listja je še vedno ostalo na hrastu in Hudobe niso prišle v nebesa.
Vir: Möderndorfer, V. (1992). Koroške ljudske pravljice in pripovedke. Celovec: Drava. |COBISS|
[/ShowMore]