Ščetine nadangela Gabrijela
Po štiridesetdnevnem vesoljnem potopu so počasi v te kraje prišli tudi ljudje. S seboj so med drugimi stvarmi prinesli tudi seme kostanja, ki so ga takrat sejali kot bob. Bil pa je veliko bolj dober od zdroba, ki so ga prej jedli, pred potopom.
[ShowMore]
Ker pa ljudje niso nikoli zadovoljni s tem, kar imajo, so hoteli, da bi kostanj obilneje rodil. Zato so z njim poskušali vse mogoče stvari. Bogu očetu so zažigali razne darove, da bi jih uslišal. Ta nezadovoljnost do stvari, ki jih je on ustvaril, ga je zelo razhudila. Zato je na zemljo poslal nadangela Gabrijela z naročilom, kako naj stvari uredi.
Ko je nadangel prišel na zemljo, je obiskal vse hiše, se z vsemi nezadovoljneži pogovoril in jih obenem tudi povprašal, kakšen kostanj si želijo. Eni so rekli, da bi radi debelega kot melone, drugi, da naj bi rodil vsaj trikrat na leto, tretji pa, da bi rodil na steblu in pod zemljo.
Nadangel Gabrijel ni hotel nobenemu ustreči. Zato je naredil, po posvetu z božjim očetom, kostanjevo drevo. Za kazen pa je okusen plod obdal z bodečo gričo. Tisti, ki so jih na svoji koži poskusili, so samo zobe stisnili, ker so vedeli, da so to Gabrijelove ščetine, ki jih ni dobro prekleti.
Vir: Medvešček, P. (1990). Na rdečem oblaku vinograd rase: Pravce n štorje od Matajurja do Korade. Ljubljana: Kmečki glas. |COBISS|
[/ShowMore]
