Pred davnim časom je živel med gorami siromašen drvar s svojo ženo. Bila sta že stara in brez otrok. Čez dan je hodil mož sam v gozd po drva, žena pa je sedela pri statvah in je delala za sebe in za njega.

Neki dan je zašel mož globlje v gozd, kakor je bila njegova navada. Nenadoma je stal na robu majhnega studenca, ki ga ni bil nikoli prej videl. Voda je bila čudovito čista in mrzla, in ker je bil žejen, je pokleknil in se ohladil z dolgim požirkom. Čudno je bilo, kako ga je voda osvežila. – Ali glej, kako je osupnil, ko je zagledal svojo podobo v studencu kakor v ogledalu. To je bilo njegovo lastno obličje, a ne takšno kakor ga je videl po navadi doma v starem kovinastem zrcalu – bilo je obličje mladega moža. Z obema rokama se je prijel za glavo, ki je bila pravkar še vsa plešasta. Začutil je tam goste kodraste lase, njegova lica so bila gladka kako pri otroku, vse gube so izginile in v udih, ki so bili malo prej še uveli od starosti, je začutil napete mišice in mladostno moč.

                Z radostnim krikom je planil pokonci in tekel domov, kakor še ni tekel v svojem življenju. Žena se ga je prestrašila, ko ga je zagledala. Mislila je, da je tujec, in ko ji je pripovedoval o čudežu, skoro ni hotela verjeti. Le s težavo jo je prepričal, da je ta mladi človek res njen mož. Tedaj mu je rekla:

                »Ti si zdaj tako lep in mlad, da ne moreš več imeti take starke, kakršna sem jaz. Tudi jaz se napijem tiste vode.«

In pri priči jo je ubrala v gozd. Našla je studenec, pokleknila in začela piti. – O, kako lepo hladna in sladka je bila voda! Pila je in pila in se samo oddahnila, da bi znova začela.

Mož jo je nestrpno čakal doma. Že jo je videl prihajati kot vitko, lepo mladenko. Ali ni se več vrnila. Tedaj ga je obšel strah in šel jo je iskat. Ali tudi pri studencu je ni mogle najti. Že se je hotel žalosten vrniti, ko zasliši v visoki travi, kraj studenca, tiho javkanje. In glej, tu je ležala obleka njegove žene in poleg nje majčkeno dete.

Mož je vzel dete v naročje. Gledalo ga je z otožno začudenimi očmi. Tako ga je nesel domov, šepetal mu sladke besede in turobne misli so mu rojile po glavi.

Grafenaeuer, N. (ur.) (1993). Pravljice za leto in dan. Ljubljana: Mladinska knjiga.