Alpinist, geodet, kartograf, matematik.

Rodil se je leta 1837 na Dunaju. Oče Ignac in mati Elizabeta (roj. Steinhart) sta bila kmečkega rodu. Na Dunaju je Frischauf obiskoval osnovno in srednjo šolo ter univerzo. Študiral je matematiko, fiziko in astronomijo ter leta 1861 doktoriral. Leta 1863 je postal privatni docent na dunajski univerzi, leta 1866 pa docent na Univerzi v Gradcu. V pouk svojega predmeta je vpeljal številne novosti, mdr. teorijo števil, projektivno in absolutno matematiko, višjo aritmetiko. Med letoma 1864 in 1919 je objavil številne prispevke, razprave in knjige, v katerih je obravnaval vprašanja astronomije, čiste matematike (en),geometrije in kartografije. Od leta 1868 je sistematično obiskoval planine v Sloveniji, Črni gori in na Hrvaškem. Tega leta je bil prvič v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jih je pričel intenzivno raziskovati, o njih pa je napisal tudi več besedil. Leta 1873 je izdal gorski vodnik Gebirgsführer durch Steiermark, Kärnten, Krain und die angrenzenden Theile, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo, Hrvaško in Črno goro. Leta 1874 je osnoval društvo, ki naj bi v Kamniško-Savinjskih Alpah postavilo koče in skrbelo za izgradnjo cest. Poiskal in markiral je veliko gorskih poti, prvi določil višino nekaterih vrhov. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem, kot tujem (zlasti nemškem) časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Umrl je leta 1924 v Gradcu.

Najpomembnejši so njegovi spisi o Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jih je čez in čez prehodil, sprva ljubiteljsko, od leta 1874 pa sistematično z namenom preučevanja, urejanja poti in gradnje gorskih koč. Večkrat se je ustavil v Kamniku, ki mu je bil izhodišče na pohodih v planine ali pa se je v njem ustavil ob vrnitvi v dolino. Tako je bilo že leta 1874, ko je svoj desetdnevni pohod po Kamniško-Savinjskih Alpah zaključil v dolini Kamniške Bistrice in Kamniku. Vrhunec njegovega dela je bilo leto 1876. Tega leta je v planinah skupaj preživel več mesecev, med 13. in 15. avgustom pa je bila "Slovesna otvoritev Savinjskih planin", na kateri je imel daljši govor. Tega leta je sodeloval pri gradnji treh koč: na Korošici, Okrešlju (od 1908 Frischaufov dom) in nad Suhim dolom blizu Zoisove koče. Dne, 11. septembra 1876 je organiziral izlet iz Kamnika preko Sv. Primoža naVeliko planino, navzdol v dolino Kamniške Bistrice in nazaj v Kamnik. Ob tej priložnosti se je v Kamniku seznanil z nadporočnikom Stedrijem, preko katerega se je spoprijateljil s kamniškima nemškima družinama Prašnikar in Kecel. Ustanovili so planinsko društvo, ki je sicer kmalu ugasnilo, pogovarjali so se tudi o urejanju gorskih poti. Tudi kasneje se je rad vračal v Kamniško-Savinjske Alpe. Tako je leta 1899 potoval na Kriško planino pri Kamniku in o tem pohodu objavil spis. Dne, 4. novembra tega leta je šel na Šenturško Goro, tam prenočil, naslednjega dne pa preko Ambroža in Krvavca prispel v Kamnik. Leta 1904 je Kamniška podružnica Slovenskega planinskega društva pripravljala gradnjo koče na Kamniškem sedlu. Zato je oktobra tega leta odšel v planine in začrtal pot do sedla. Kasneje je sodeloval tudi pri izvedbi in si prizadeval zagotoviti sredstva za gradnjo. Zato je bil v tem obdobju pogosto v Kamniku, kjer je s takratnim načelnikom SPD Kamnik Orožnom razpravljal o poteku del in gradnji koče.