Zdaj je prava priložnost, da povem to resnično zgodbo iz časov, ko knjige še niso bile povsod tako zlahka dostopne, ko se nam še sanjalo ni, da bomo v naslednjih desetletjih lahko skoraj nešteto knjig kot z magično paličico pričarali iz elektronskih bralnikov; ko je bila knjiga samo nekaj zelo otipljivega v rokah, ko je bila ponekod v posebnih okoliščinah katera še kot svetinja, recimo na Češkem.
Priložnost, da povem zgodbo iz Prage osemdesetih let prejšnjega stoletja, zgodbo iz drugih časov.
Na eni od naših založb sem se zmenila za prevod romana Stregel sem angleškemu kralju Bohumila Hrabala, eno pisateljevih najboljših del,
knjigo sem prebrala najprej v srbskem prevodu, v ljubljanskih knjižnicah original ni bil dostopen, v čeških knjigarnah in knjižnicah pa tudi ne. Ta avtorjev roman je bil namreč takrat na črni listi. Prevajalka pač mora biti domiselna.
Hrabalova stena v Pragi. Vir: Wikipedia
Eden od mojih dobrih znancev, Milan Hübl, zgodovinar, disident, eden iz kroga Hrabalovega rednega torkovega omizja pri Zlatem tigru, mi jo posodil svoj dragoceni izvod, ki je izšel v samizdatu ali pa ga je izdal Josef Škvorecký v svoji založbi Sixty-Eight Publishers v Torontu, ne spomnim se točno. Posodil, da ga skopiram. Nič lažjega, bi si mislil človek, nepoučen o razmerah v socialistični Češkoslovaški. Javno dostopna fotokopirnica je bila v Pragi samo ena, sicer so imeli fotokopirne stroje po raznih ustanovah in podjetjih, toda bili so pod ključem, fotokopiranje je bilo mogoče le z dovoljenjem. Torej vse pod nadzorom.
V tisti edini veliki fotokopirnici nekje na obrobju praškega centra, res nabito polni, bi morala čakati en teden, toliko časa pa nisem imela, ker sem se morala prej vrniti domov. Vendar nisem obupala, spomnila sem se še ene možnosti, naše, torej jugoslovanske ambasade, kjer so bili vedno zelo prijazni. Tam imajo fotokopirca, o tem ne dvomim, in mi bojo knjigo, ki ima okrog dvesto strani strani, gotovo z veseljem skopirali.
Mahnem jo torej čez sloviti Karlov most, pomlad je, krasen razgled na Vltavo, čolne in ladjice na njej, na cvetoče jablane na hribu Petřín, na živžav vse naokrog, na veličastne Hradčane … Takrat še naše veleposlaništvo (danes srbsko) je imelo izredno lego. Stopiš s Karlovega mosta na Malo strano, na cesti, ki nadaljuje pot čez most, na Mostecki, čez kakšnih sto metrov na levi strani v sklopu čudovitih starih stavb plapola jugoslovanska zastava. (Kadar pozneje hodim tukaj mimo te prelepo obnovljene zgradbe, mi je vedno nekam čudno pri srcu; nekoč je bila naša, zdaj pa ni več. Saj ne, da bi me dajala jugonostalgija, ampak ta košček domačega je bil v prejšnjih časih v Pragi tako krasno pri roki na tej izjemni lokaciji).
Prijazno me sprejmejo, Slovenko, konzul je nasmejan, kako vam lahko pomagam. Povem, kaj bi rada, razložim celotno situacijo in sem prepričana, da mi bojo ustregli. »Oh, veste, naš fotokopirni stroj je trenutno pokvarjen pa tudi dvesto strani je nekam veliko, a nimate nobene druge možnosti?« Še enkrat razložim svoje možnosti oz. bolj nemožnosti. Ob konkretni prošnji postane konzulova prijaznost samo še formalna. Zelo sem razočarana in razmišljam, kaj bom zdaj. Original nujno potrebujem, imam že pogodbo z založbo.
Ob odhodu mi konzul stereotipno reče: »Če boste kaj potrebovali, se pa kar oglasite.«
Ja, teorija in praksa.
Če bom kaj potrebovala. Kot da bi se delal norca iz mene. Pa se ni. Ni se zavedal bedastosti svoje izjave, izrekel je le brezvsebinsko puhlo frazo.
Ko gospodu Hüblu potem ob kavi pojasnim svojo neuspešno češko-jugoslovansko fotokopirniško odpravo po Pragi, se velikodušno odloči, da mi knjigo posodi za domov in da mu jo bom pač vrnila ob naslednjem obisku češke prestolnice. Tako se tudi zgodi.
Svoj izvod Angleškega kralja v izvirniku si kupim v Pragi šele po letu devetinosemdeset. Še dolgo pa hranim srbski prevod. Iz nekakšne nostalgije do pravkar povedane zgodbe.