Nekoč je živela deklica, ki je strašno rada brala knjige … Poleg tega je imela rada odbojko in ravno zaradi tega športa se je preselila iz Ukrajine v Slovenijo ter o svojem življenju napisala knjigo …
Zakaj sem začela z nekoč? Ker je to res bilo nekoč, natančno pred štiridesetimi leti. Včasih me moji otroci vprašujejo: »Mama, a ste še imeli lesene tablice v šoli?«
Vsi imamo radi pravljice, posebej s srečnim koncem …
Ko se je moja športna kariera pri 36. letih zaključila z operacijo na kolenu, sem bila več kot mesec dni doma na bolniškem dopustu. Prej sem bila vajena zelo adrenalinskega tempa: služba, vožnja otrok na treninge, svoje treninge, treniranje drugih otrok … Naenkrat sem se znašla sama s seboj in mi je bilo neznansko dolgčas. Da bi si zapolnila to praznino, sem se odločila, da bom popravila svojo slovenščino, ki mi je še vedno škripala. Namreč slovenskega jezika sem se naučila sama in ni mi bilo treba delati izpita iz slovenščine, ker sem dobila državljanstvo, da bi igrala za slovensko reprezentanco. Tako sem prosila svojo prijateljico slavistko, naj mi pri tem pomaga. Rekla je, da bo dobro, če si bom jaz nekaj napisala in ona bo potem to preverila. Nisem vedela, kaj naj napišem in sem se odločila, da bom napisala nekaj o sebi … Saj vsak človek najlažje govori o sebi. Ko sem začela pisati, se je zame odprl drugi svet, prav srečna sem bila, ko sem nekaj napisala. Napake gor ali dol. V sebi sem odkrila novo strast in sem začela pisati. Hčerka mi je naredila spletno stran, kje sem objavljala, takrat še kolumne, potem sem začela pisati blog za uradno spletno stran Prlekija-on.net. Včasih so me bralci prosili, naj napišem več o sebi, od kod prihajam in kako me je zaneslo v Slovenijo. Odločila sem se, da bom napisala knjigo o svojem življenju.
To idejo sem nosila v sebi nekaj let. Uspelo mi je napisati deset tisoč besed, dobila sem določene preference od znane slovenske knjižničarke, ki sem ji pošiljala poročila za šolski knjižni klub, ki sem ga vodila v šoli. Opogumljena sem poslala svoje delo na nekaj založb. Moj pogum je hitro izpuhtel, ker so me vse zavrnile. Nekatere so napisale razlog, druge ne, zato sem vse opustila oziroma skrila nekam v predal. Neka založba mi je predlagala, da bi me dali na čakalno listo, ki bi trajala dve leti.
Potem se je zgodil literarni večer s Kamenkom Kesarjem, na katerem je predstavil svojo knjigo Žena ima vedno prav. Na koncu predstavitve je Kamenko vprašal številne goste, če ga želi kdo kaj vprašati ali če kdo mogoče piše knjigo. V prostoru je bila smrtna tišina, ko je moja prijateljica pokazala name (sploh se mi ne sanja, kdaj sem ji o tem povedala). Morala sem nekaj odgovoriti na to in sem začela skorajda jecljati: »Nekaj sem začela, mogoče leto dni nazaj … in sem opustila to idejo.« S Kamenkom sem morala skleniti nekakšen dogovor, da bom to dokončala v najrajšem možnem roku, če ne bom morala njemu in njegovi ženi plačati teden bivanja v termah.
Sledil je drugi val korone. In praznina, pomešana s tesnobo, ki sem jo morala nekako zapolniti s pisanjem. Besedilo sem poslala eni od najbolj znanih urednic v Sloveniji, ki ureja knjige Kamenku Kesarju. Dala mi je zeleno luč. Rekla je, da je berljivo. Rekla je, da ji je všeč. Spodbujala me je, naj nadaljujem in naj imam napisanih petdeset tisoč besed, potem pa naj ji spet pošljem. Bila je prijetno presenečena, ker sem poslala to že čez en mesec. Ni vedela, da sem deloholik in če nekaj obljubim, to tudi storim … Računalnik mi je sešteval besede in ko sem jih imela več kot petdeset tisoč, sem svojo knjigo poslala v ogled urednici.
Skoraj dva meseca sem čakala na njen odziv, čeprav se ji ni mudilo. »Vau,« mi je napisala. »Dobra zgodba. Ne moremo pa tega izdati, ker te knjige ne morem vključiti v noben projekt.« Kaj pa sem si mislila, ko sem poslala svojo knjigo v uredništvo Mladinske knjige? Saj to je najboljša založba v Sloveniji.
Nisem se predala. Spet sem poslala na nekaj založb. In zanimivo, da se je za mojo knjigo odločila založba, ki me je pred tremi leti zavrnila. Imeli so projekt Slovenski avtorji in izmed tristo poslanih del so jih izbrali petindvajset. Ostalih 275 so zavrnili. Še sama ne vem, kako je moja knjiga pristala med izbraniimi.
Vsekakor se je moja vztrajnost obrestovala. In to, da sem začela verjeti vase. Ko sem shranjevala besedilo na računalnik, sem ga shranila s prvim poimenovnajem, ki mi je prišlo na misel: Življenje. Mislila sem, da si bom to zapomnila. Pozneje sem razmišljala, kako bi naslovila knjigo. Všeč mi je bil naslov Slovenska rapsodija, ampak je moja urednica rekla: »Ne, ne tega …« In je tako tudi ostal naslov Življenje. Preprosto in učinkovito.
Ko sem dobila deset izvodov knjige po pošti domov, sem bila evforična. Ravno smo bili na poti v Ljutomer in sem se peljala s takšnim bebavim izrazom na obrazu. S takšnim obrazom sem tudi prišla v trgovino, plačala sem z gotovino (česar navadno ne storim nikoli) in sem neznano kje izgubila štiriintrideset evrov, ki sem jih dobila nazaj za vračilo. Kar na jok mi je šlo … Kako sem lahko bila tako raztresena in neumna … Potem sem pomislila: "Pa ne morem se sekirati zaradi tega! Knjigo sem danes dobila! Ne more mi teh izgubljenih 34 evrov pokvariti tega čudovitega dneva! Dneva, za katerega sem si tako prizadevala in toliko garala." Spominjam se, kako sem se zbujala zgodaj vsako jutro med korono in pisala … Ker so otroci še spali in računalnik je bil prost. Ali sem pisala dolgo v noč, ko so otroci že spali in … računalnik je bil prost.
Prvi dan na knjigo niti nisem upala pogledati, kaj bi šele, da bi jo brala … Zvečer sem mislila: "Moram jo prebrati, da vidim, kako se bere kot prava knjiga." Na računalniku vse izgleda čisto drugače. Prebrala sem celo, brala sem do dveh ponoči. Ugotovila sem, da niti ni tako slaba in da se res hitro bere. Bala sem se: "Ali sem bila preveč odkrita? Ali nisem preveč izpovedala?" Nekaj sem razkrila, nekaj sem obdržala zase. Nekaj bo umrlo z menoj.
Knjiga pa ostane. Vlije mi samospoštovanje. Tako, kot če bi kdo rekel: "Ta človek je zdravnik." Podobno se sliši: "Ta je napisala knjigo." Kar ne morem verjeti, da mi je to uspelo!
Napisala sem zgodbo o svojem življenju, ki se je začelo v socialističnih časih v Sovjetski zvezi, o svojih sanjah, da bi postala astronavtka, o tem, kako sem začela trenirati odbojko in kako je ravno odbojka postala ljubezen mojega življenja. Omenila sem različne dogodivščine, ki so se mi pripetile v življenju, spomnila sem se teh zabavnih in tudi ne tako zabavnih. Opisala sem tudi črno plat vrhunskega športa. Nisem mogla iti mimo svoje ljubezenske zveze, ki je zaznamovala moje življenje. In tudi o tem, kako je prišlo, da sem prepotovala pol sveta, pristala pa v najmanjši državi in še v najmanjši vasici. In kako sem spoznala svojega moža. In kako sem rodila svojih pet čudovitih otrok. To je to. Na kratko. Preberite knjigo!
Besedilo: Svetlana Oletič
Fotografija: Anna Nekrashevich, Pexels