Deklica v zgodbi nima mojega imena, nima moje barve las in se ni znašla v bolnišnici iz enakega razloga kot jaz - mene ni zbil avto na prehodu za pešce. Bistveno je, da je zgodba živa. Živa je, se pravi, da je njena tvarina resnično življenje. Za vrati te zgodbe sem, v najbolj napornem obdobju otroštva, ko ena knjiga zadošča, da za vekomaj vzljubiš knjige.
MALA PRINCESA
Med vsemi otroki v bolniški sobi je, a kot bi bila sama sredi sveta. Leži na postelji in bere. Zamaknjena je v knjigo. Za črnimi črkami trka na neko skrivnost, da bi se ji razkrila. Posluša glas, ki je tako zapeljiv, da zadrži dih, ker bi ga rada natanko slišala …
Rečem si: Ne bere, da bi si zapomnila, ne tako kot v šoli. Bere, kot vdihujemo vonj cvetoče sivke ali španskega bezga.
Ime ji je Vesna. Ima dolge črne lase kot slap čez ramena. Dolge ure prebije pri knjigah.
Besede in stavke požira z očmi in z usti, včasih tudi s prstom. Včasih dvigne glavo, pogleda ven. Vidi prometno ulico, po njej hitijo ljudje. Vidi majhen park s platanami na drugi strani ulice. Zazre se v sinjemodro nebo, po njem jadrajo prosojni beli oblaki. In se vrne h knjigi.
Že ves mesec je v tej bolniški sobi. Nikoli ne odide iz nje, še ne more. In zelo se boji najkrajše vožnje z rešilnim avtom. Vendar potuje: v domišljiji in sanjah. Veliko potuje. Na njeni omarici se kopičijo zgodbe z različnih koncev sveta. Ko bere, v domišljiji zapusti bolniško sobo. Gre, kamor se ji zljubi. To je njena svoboda. Iz Ljubljane gre v dolino Trente, iz doline Trente v Ameriko, iz Amerike v Indijo, iz Indije na Švedsko, s Švedske v Afriko … Nobenemu kraju ne pripada in nobenemu letnemu času.
To mi je odkrila neko pomladno popoldne, ko je bila v sobi spet čisto sama. Tako se je začelo.
»Ljudje, ki tako potujejo, gredo dlje kot okoli sveta,« sem rekla in ji ponudila mandarino.
»Dobra je. Vitamine potrebuješ,« sem ji prigovarjala in sedla k njej na rob postelje. Vzela je krhelj mandarine in z očmi pokazala na knjigo, ki jo je pravkar odložila na posteljo poleg sebe, ne da bi jo zaprla.
»Mali princ. Že drugič jo berem«, se je nasmehnila.
Mali princ je silna knjiga; bolj resnična je od pravljic, kajti to je knjiga za hudo lakoto - po prijateljstvu in prostosti. Te lakote ne poteši nobena jed, ah, nikoli ne obmolkne ta globoka lakota po tistih, ki jih imamo radi … Napol zvijačno je prišla med njene štiri stene več kot sto kilometrov daleč od njenega doma. Kar na lepem, čez noč se je naselila vanjo. Skupaj z njo pa je molče prišla ljubezen do branja. Da, medtem ko leži tu, kjer zdravniki rešujejo njeno ranjeno telo, da bi bilo spet takšno kot prej, preden se je avto z vso silo zaletel vanjo na prehodu za pešce …
»A veš,« je resno uprla vame svoje velike zelene oči - take so, kot da je v njih naš travnik, me je prešinilo -, »a veš, da je avtor Malega princa tudi doživel nesrečo. Bil je pilot in je z majhnim letalom sam letal po Afriki. Enkrat se je letalo med letom pokvarilo, da je moral zasilno pristati v Libijski puščavi. Resno. To je bilo resnično.«
» Aha«, sem prikimala. » On v Libijski puščavi, ti pa tukaj. Bolnišnica je puščava. Tu je pusti čas. Puščava, a ne?«
» Tako se mi zdi, ja. Pa nočem težiti, razumeš?«
» Razumem,« sem prikimala in ji vneto rahljala blazino. Znenada se je narahlo s konico prsta dotaknila konice mojega nosu, pojma nimam, zakaj, in zelo prijazno šepnila:
» Kaj pa boš ti s tem?«
» S čim?« sem se začudila.
» No, s to rečjo, ki jo razumeš?«
Nisem odgovorila, nič nisem rekla, nisem vedela, kaj naj rečem. Vprašanje mi je padlo na glavo kakor slap vode in se mi razlilo po obrazu, da sem zardela. Jasno, ona hodi in hodi skozi svojo puščavo – ne jaz. Zelo tesno je tukaj, pretesno za njene želje po svobodi, odkrivanju, igranju. Celo besede so tu stisnjene in tako trde, da jih ni moč vzljubiti. Kako ne bi vedela! To sem seveda vedela. Ampak ...
» Res je lepa ta knjiga,« sem rekla po dolgem premolku in s prstom nekaj risala po beli platnici.
Obraz se ji obarva rožnato, ko mi pripoveduje o malem princu. Večkrat govori o njem. Deček zlatih las in globokih misli, ki je prišel z nekega majhnega planetoida, da bi si na Zemlji našel prijatelje, jo je čisto prevzel. O njem govori kot o svojem najboljšem prijatelju. Včasih reče, na primer:
» Bistvo je očem nevidno. Če hočem videti, moram gledati s srcem, mi je rekel mali princ.«
Ali: »Ta stvar je zelo lepa. Nikoli prej nisem tako občutila. Srce mi noro razbija.«
Ali: » Nebo je nocoj čudovito jasno in zdi se mi, da zvezde ne žarijo samo na zemlji.«
Rečem ji: » Ti mi kažeš svet dosti lepši kot vsi časopisi in televizija. Ti si mala princesa. V tebi ponoči sije zvezda.«
Čutim: Govorica otroštva je to, preprosta igra. Izreka srebrnkaste besede, sijoče in žive. Gre se igro, ki zdravi. Vanjo vstopim skozi njen glas, ki mi pripoveduje. Vse stvari – vse muke, vse noči in vse vzdihe - daje v darežljive roke sanj in domišljije. Bolečino spreminja v svetlobo.
Poslušam jo, ko pripoveduje o svojem življenju, in jo gledam, ko mi sporoča, kaj se ji odkriva. Vase potujem, grem v svoje življenje, govorico otroštva poslušam v svojem srcu. Ničesar ni bliže svobodi kot igra, si rečem. Zelo majhna je razlika med to igro in svobodo. Tako zelo majhna, da je za trenutek ne občutim več. Poslušam deklico, kako pripoveduje: moja puščava, moj princ sinjega neba. In zelo mi je všeč njena radostna gibkost razmišljanja. Ko jo vidim, vsakič znova pomislim: Njena misel leti kot ptica pod nebom. Njen duh je svoboden kot ptica.
To pomlad vsak dan prihajam k njej, med uro večerje in uro spanca. Sedim vedno na istem stolu, ona meni nasproti. Z menoj spije še eno skodelico čaja. Tu, med čajem in spancem, prebiva v šibki svetlobi mala princesa – desetleten otrok sam skrbi za zgodbo, ki je potrebna, da dospe od jutra do večera, od večerje do spanca, od te ure do naslednje ...
Darinka Slanovec
________
op.: Mala princesa je prvotni naslov te zgodbe, ki je bila pod naslovom Domišljija prvič objavljena v knjigi Svoboda na izpitu, Jasa 2010.