Habent sua fata libelli
Terencij Maurus
Knjige imajo svoje usode, pravi antični pisec Terencij Maurus in res je tako. A priznajmo, številne literarne zvrsti so take, da nas njihov nastanek, včasih tudi njihov avtor ne zanimajo preveč. So pa knjige, ki so doživele vsakovrstne, neredko tragične usode, tako da je zanimanje zanje in zanimanje za njihove avtorje včasih celo preseglo zanimanje za njihovo vsebino. Zgodbe o nastanku nekaterih pomembnih knjig spremljajo legende. O njih in njihovih ustvarjalcih se znova piše, znanstveno preučuje. Nekatere njihove zgodbe so vzburile domišljijo slikarjev, ilustratorjev, karikaturistov, filmskih ustvarjalcev. Njihov magični vpliv je segel v množično kulturo ali, kot bi se reklo po starem, so ponarodele. Na tem mestu mi prihaja v spomin petstota obletnica rojstva Primoža Trubarja leta 2008. Med mnogimi dogodki, ki so se zvrstili v Trubarjevo počastitev v Ljubljani, je bila tudi razstava njegovih upodobitev v razponu od tistih dveh najbolj znanih grafičnih portretov, nastalih še za časa njegovega življenja, do vse poznejših kiparskih in slikarskih videnj in še prav svežih del sodobnih umetnikov vse do izdelkov naših šolarjev. Zamislila si jo je kiparka Irena Brunec Tebi, pri njeni izvedbi pa smo sodelovali kritiki Mirko Juteršek, Lev Menaše in jaz. Razstava je bila zelo poučna. Daleč je presegla koncept nekakšnega inventariziranja, kaj vse je bilo v likovni umetnosti storjenega na temo Trubarja in njegovih knjig. Presenetljivo je pokazala, kako se sodobni umetniki in še zlasti mladi oddaljujejo od zgodovinskih predlog in poskušajo Trubarja umestiti v okvir sodobnega načina mišljenja in s tem nujnega preoblikovanja tako njegove tradicionalne podobe kot sicer vsakršnih izstopajočih zgodovinskih likov. Niso se zbali narediti Trubarja živo pisanega ali si ga zamisliti v vlogi lika za igralne karte, figuro iz risanega filma, moža, ki si je nadel sončna očala ali morda tista Johna Lennona…Ali z drugimi besedami, Trubarja so želeli narediti za svojega, ga udomačiti v 21. stoletju. Ne samo na tujem, tudi pri nas so velike zgodovinske, posebej umetniške osebnosti postale predmet prikazovanja v različnih literarnih in likovnih zvrsteh; neogibno jih je zajel proces prehajanja iz posvečenih znanstvenih in poznavalskih sfer med široke ljudske množice skozi literarizirane biografije, filmske upodobitve, popularne izdaje, popevke, ne nazadnje tudi skozi strip. Prešeren, Cankar, Kosovel in zakaj ne, tudi Plečnik. Prav njihov vstop v množično kulturo je znamenje, da so se dokončno in brezprizivno uvrstili v slovenski umetnostni in kulturni kanon.
Prav v luči gornjih spoznanj sem razumel povabilo zložbe Beletrina, ali bi se morda lotil pisanja o Plečniku in njegovem delu na bolj poljuden način, morda bolje, ali bi zmogel povedati zgodbo o Plečniku v preprostem jeziku brez napornih znanstvenih teorij in razlag. Bilo je povabilo, ki ga ni bilo mogoče odkloniti. Res, izziv v čisto prvotnem pomenu besede. Nekoliko sem se jezil nase, da se sam nisem tega domislil, po drugi strani mi je bilo pa prav, da nekateri ljudje podobno mislijo kot jaz. Na Beletrini so mi povedali, da je dala idejo za knjigo te vrste Renata Zamida, a je tedaj založbo že zapustila in je odgovornost za njeno vsebino in podobo prevzel odgovorni urednik zbirke Koda Aleš Šteger. Kar nekajkrat sva se srečala in poskušala dognati, kako se lotiti naloge. V pomoč so mi dali v roke knjigo Pavla Basinskega Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, a sem jo samo malo polistal, ker sem se bal, da me bo ta izjemni pisec preveč povlekel za seboj in da se ne bom mogel izmotati iz njegovega prijema. Prebral sem jo šele po izidu moje knjige in se mojstru lahko le poklonil. Ideja o poljudni umetniški biografiji o arhitektu Jožetu Plečniku je bila torej dobro sprejeta, prišla je o pravem času; vse se je zdelo zlahka dosegljivo; samo še napisati jo je še treba. In tu se je zataknilo. Urednik je želel, da preden se resno lotim dela, napišem nekaj poskusnih strani. Na moje precejšnje presenečenje ni bil zadovoljen z napisanim. Tudi drugi poskus ga ni prepričal, a me ni hotel kar tako odpisati. Rekel mi je, naj napišem knjigo tako, kot me je slišal pripovedovati o Plečnikovih ravnanjih, odnosih do ljudi, ki jih je v življenju srečaval, kako je posloval z naročniki, kako je znal očarati generacije svojih študentov, da je postal tako priljubljen. V splošnem: od kod mu tolikšna karizma, ki je prerasla v legendo? In prav to navodilo, povedati zgodbo, tako čisto naravno, brez izmišljenih dialogov, navesti zgolj tisto, kar je v resnici govoril ali napisal, kar so o njem rekli ali zapisali drugi, ob tem pa spremljati njegovo življenjsko pot in dela, ki so nastajala na tej poti, je postalo notranje ogrodje celotne zamisli za knjigo. In tega sem se držal, vključil domala vse tisto, kar sem o njem pisal kot umetnostni zgodovinar v nekaj knjigah in številnih razpravah, nekaj pesniške svobode pa sem si vzel na mestih, kjer so umanjkali priče in pisni viri, a bi moglo biti tako, kot sem pisal. Zato sem na mnogih javnih predstavitvah knjige nekoliko za šalo in malo zares rekel: »Vse v knjigi je res ali pa bi bilo lahko res.« Pripoved torej sloni na znanstveno ugotovljenih dejstvih, ni pa to znanstvena monografija. In spet, če ni znanstvena monografija, ali morda le prinaša kaj bistveno novega o značaju Plečnikove umetnosti. Odgovor je je pritrdilen in se skriva že v naslovu knjige Plečnik; Živeti za popolnost. Plečnik je poseben, singularen prav po tem, da je v svojo umetnost ponovno, po skoraj dvesto letih modernističnega razkrajanja klasičnega koncepta popolnosti, izumljenega v antični Grčiji, znova vpeljal ta koncept. Popolnost umetniškega izraza in popolno predanost umetnosti je zahteval najprej od sebe, potem od svoje šole in naposled od naročnikov in izvajalcev. Tudi oblikovanje knjige Jana Jagodiča in njegovih sodelavcev je izjemno tenkočutno sledilo temu vodilu.
Peter Krečič