Ljudje so pa djali, de bom zblaznil … (Gašper Križnik)
Tako je zapisal Gašper Križnik v svojem pismu Poročilo o naberanu narodnih reči, ki ga je priložil k zbirki pripovednega gradiva, verjetno leta 1878 poslanega Baudouinu de Courtenayu v Sankt Peterburg: »Podučen po Novicah in starim letniku »Slovenska bučela« sem začel zapisovati najpred pesni, zato, ko so bile pesni posebno priporočene in ko jeh tudi ni bilo preveč zamudno zapisovat. Naprosil sem rajnega Antona Glovaca, nekdajniga usnjarja v Motniku, starega 80 let, da mi je nekaj pesn povedal, zakar sem mu mogel tudi nekej plačati. Zapel mi je zdravičko ali bolje da rečem deklamoval, ko tedaj še nisem znal metrike, jih tudi nisem zapisal, de bi bile za rabo. Ljudje so pa djali, de bom zblaznil. To je bilo 1868. Poznej sem obernil na pravlice. Miha Goste, hlapec 20 let star mi jih je sam zapisoval, da sem mu le poper dal. Kar je bilo falenga, sem sam popravil. Jakob Korenta, 17 let stari čevljarski učenc, ko je šival pri meni, sem ga prosil, da mi jeh je narekval. Z njim sem se stavil en goldinar, če jih je deset povedat. Pa jih je vedel, 11 mi jih je povedal, za te je hotel imeti od vsake posebej plačilo. Janez Bervar, 18 let star prosilec, ko je v mladost ob desno roko paršu, mi jeh je narekval: »Od ribča« v »Slovenskih pripovedkah iz Motnika« in več drugih. Za to je hotel biti dobro plačan. Lovrenc Sajovic, usnjarski pomočnik na Vranskem, doma v Motniku – njega sem prosil, de je zaslišu pripovedke na Vranskem, de mi jih je potlej narekval: »Od zdravjetove vode« in od »Dvanajst bratov in sester« te druge je pa sam zapisal in le prepisal sen jih jaz potlej – z željo, da bo dobil knjigo, kadar bodo na svetlo prišle. Več kot polovico narodnih reči sem izročil Slovenskej Matici.«
No, kljub temu, da so njegovi pripovedovalci zahtevali za vsako povedano pravljico en goldinar ali vsaj sol in poper in kljub temu, da so ga ljudje obrekovali, da se mu je zmešalo, je Gašper Križnik nadaljeval s svojim delom. Te besede so kot moj smerokaz v času, ko se zdi, da prostaškost, lažnivost, polarizacija in spinanje ter zloraba besede jemljejo glas literaturi in branju, predvsem pa dialogu. A treba je vztrajati, kot je vztrajal Križnik. Vztrajati v prepričanju, da je kultura dragocena, da je branje osnovna kompetenca, da je lepa beseda kruh in z njo tudi resnica ter odnosi.
Križnik niti v sanjah ni pomislil, da bodo njegove pravljice ugledale luč svet v knjigi Sveti Coprijan : pravljice, povedke in drugo pripovedno izročilo iz Motnika in okolice, ki smo jo leta 2020 izdali Založba ZRC na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter Knjižnica Franceta Balantiča.
Ena lepših stvari v Kamniku je Križnikov pravljični festival. Včeraj se je že zbral programski odbor in snoval nova dogajanja. Milena Glušič, Mateja Keber, Marjan Semprimožnik, Nina Semprimožnik, Špela Regulj in Mirjam Zakonšek smo se marsikaj dogovorili, odsotne pa so bile Petra Zupančič, Marta Grkman in Zehra Bečiragić, ki pa jih tako kot vse čakajo dogovori, usklajevanje, odločanje o programu in vsebini. Spet nas čaka marsikaj lepega in veselega!
Mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica
Fotografija: Daša Keber, Jure Šimunič