Naslov sem si izposodila iz knjige Brené Brown Kljubovanje divjini: kako v iskanju resnične pripadnosti ostati zvest sebi (Učila, 2019), v kateri piše o tem, kako imamo namesto močnega hrbta pogosto zaradi strahu branjeno sprednjo stran, ki varuje šibko hrbtenico. Če želimo imeti mehko sprednjo stran in divje srce, moramo okrepiti hrbet, da bo čvrst in prožen, pravi. Govorimo o prispodobah, seveda. Brownova, profesorica na univerzi v Houstonu, ki v knjigi Neizmeren pogum (Cangura, 2014) raziskuje teme kot so pogum, ranljivost, sram in empatija nas nagovori, da si upajmo biti ranljivi, pri tem pa skrbno postavljajmo meje. Posebej tistim, ki kritizirajo. Pri tem citira T. Roosevelta: “Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja …”
Fredrik Backman v knjigi Tu je bila Britt-Marie (Mladinska knjiga, 2017) pripoveduje zgodbo o starejši gospe Britt-Marie, ki, tako kot mnogi med nami, živi življenje polno vsakodnevne rutine, dokler vanj ne trešči dogodek, ki vse spremeni. Njen dan je enak dnevu, kuha, pere, čisti, skrbno zlaga perilo in jedilni pribor in nekoč prizna: “Rada bi, da bi nekdo vedel, da sem tu.” Dogodek, zaradi katerega življenje ne more več teči, kot je teklo, razklene njen oklep, ranljivost pa ji da moč, zmehča prednjo stran in zbudi divje srce, da se poda iz znanega sveta predvidljive rutine v čisto neznani svet, v katerem si okrepi hrbet, dovoli biti mehka spredaj in tako na koncu doživi, da veliko ljudi ve, da je tam pustila svojo sled. Tudi Miha Mazzini prepoznava otroštvo kot čas, ki nas najbolj zaznamuje in pogosto utiša naše divje srce. V knjigi Otroštvo (Goga, 2015) zapiše, kako je njegova nona našla podobnost med človeškim srcem in jajcem: človeško srce se rodi mokro, da lahko joče, mehko, da se ga vse dotakne, in lepljivo, da se poveže z drugimi. A, če nisi previden, zakrkne. Več o mehčanju zakrknjenega srca je pisal v knjigi Osebno (Goga, 2022). Benedict Wells v knjigi O koncu žalosti (Mladinska knjiga, 2019) pripoveduje zgodbo, ki so jo v veliki meri navdihnile njegove osebne izkušnje z izgubo in prebolevanjem samote v času otroštva. Je pripoved o tem, kako smrt globoko poseže v življenje otroka in ga predrugači. Jules doživi globok občutek varnosti šele kot odrasel, ko spozna, da je drugim mar zanj, da tudi oni mislijo nanj in se sprašujejo, kako mu gre.
Morda si prav res vsi želimo, da bi nekdo vedel, da smo bili tu. Zato krepimo svoj hrbet, da bo močan in bo naše divje srce lahko bílo v našem ritmu.
Mateja Keber
Fotografija: Daša Keber in Jure Šimunič