V mesecu aprilu je izšla nova knjiga, prvenec Simona Prosena, ki trka na naša vrata, še bolj pa na naša srca. Urednica sem povest v predgovoru pospremila na pot z naslednjimi besedami, ki vam jih ponujam v branje, knjigo pa toplo priporočam.
Spomin na šolsko poznavanje prazgodovine je bolj ali manj prazen, nepopisan list papirja, zato je skozi obdobje odraščanja v duši zevala praznina, ki pa z leti le ni spodkopala moje kulturne istovetnosti. Ta je tlela kot drobna iskra, v tihem glasu, v genih, globoko v kosteh in čakala …
Pot zavedanja in iskanja samega sebe je avtorja pričujoče knjige vodila k raziskovanju lastnih korenin. Korenine so naša vez s preteklostjo, z našimi predniki, Naravo in celotnim Stvarstvom. Duh časa nas vse bolj usmerja k odkrivanju naše skupne, kolektivne zavesti – kdo smo in kam gremo? Na eni strani so starodavna znanja, na drugi znanstvena dognanja, nad vsem pa lastna duhovna spoznanja. Vse to je avtor združil, pregnetel z Modrostjo in Ljubeznijo ter stkal v Povest o koreninah Slovencev. Simon Prosen je pronicljiv in tenkočuten raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, ki je dovolj zvedáv ter nazorsko in akademsko neobremenjen, da je povezal različna strokovna področja in njihove izsledke združil v smiselno in povedno celoto, hkrati pa dovolj pogumen in ravno PRAV navdihnjen, da je po svoji vesti Povesti vdahnil čar. Knjiga Povest o koreninah Slovencev je plod večletnega multidisciplinarnega raziskovanja, analitičnim in primerjalnim ugotovitvam je sledilo logično sklepanje, ki pa je z duhovno razsežnostjo postajalo vse bolj celovito, univerzalno, a hkrati tako unikatno. Naposled se je razkrilo, kar srce že dolgo ve – Slovenci smo evropski staroselci, domorodci, šamani, kmeti, pogani, knezi in kosezi, svečeniki in kresniki, našo tradicionalno kulturo in način življenja pa prežemata starožitnost in starosvetnost starih postav.
Delo Simona Prosena lahko razumemo kot nedokončano ali nedodelano, a takšno tovrstno delo vedno je, v vsakem primeru pa mora postati glavno oporno branje pri razumevanju etnogeneze in prazgodovine Slovencev, predvsem pa kulturne izvirnosti naših prednikov – nas samih. Zatorej, četudi kje še ostaja nejasnost, vrzel ali temina, eno zagotovo velja in ostaja – bili smo, smo in vedno bomo – slavni rod Slovenov ali kot pravi slovenski ljudski pregovor, ki se je od ust do ust ohranil v našem izročilu: »Slava prednikov je svetloba potomcem.«
Simon Prosen si upravičeno zasluži ime povestičar. Iz srca sem mu hvaležna, da je povezal Zlate Niti Resnice, ki naj sežejo v srce slehernega bralca, slehernega Slovenca. Naj spet živi slovenska Bajka, naj ljubi Baba in naj Modrec daje svét, naj Bog spet živí nam deželo našo! Naš Bog je Kresnik, njegove poti pa vodijo k Soncu, k Resnici, k Ljubezni!
Besedilo: Vlasta Mlakar