Pred letom in pol sem se preselila na Ptuj. Ljubezen me je odpeljala v mesto z izjemno starorimsko in srednjeveško zgodovino. Ko se ob ponedeljkih zjutraj peljem z vlakom čez dravski most proti Ljubljani in ko se vračam nazaj domov, me vedno znova očara pogled na srednjeveško veduto mesta z gradom. Zvečer na široki rečni gladini odsevajo luči in vabijo, da spoznamo mestne skrivnosti. Aksinja Kermauner je svoje najnovejše leposlovno delo Orfejeva lira uvrstila ravno v moje mesto in priznam, da mi je Ptuj po branju njenega mladinskega romana še ljubši.
Vožnja z IC-vlakom na ponedeljkove timske sestanke ima številne prednosti pred vožnjo po avtocesti, polni drvenja proti prestolnici, zastojev in včasih usmerjanja na staro cesto, ko so prometne nesreče prehude. Zvečer človek kar pade nazaj v mesto ob Dravi, zjutraj pa je grozno. Poleg tega je treba parkirati nekje na obrobju in človek porabi še približno pol ure, da se prebije do ZRC SAZU, peš ali z mestnim avtobusom. Zato raje izberem vlak, ki vozi na relaciji Hodoš-Koper in nazaj, če je le mogoče. Zamujanje zaradi prenavljanja tirov, železniških postaj in turistke, turisti, ki polnijo vagone in si polepšajo življenje z izletom do morja, mi zagotavljajo ponedeljkovo štiri- do peturno branje. Težko si je druge dneve v tednu zagotoviti toliko časa (toliko časa) za branje. Najprej sem se ob tem počutila, kot da komu kradem čas. Potem pa sem si rekla, da si vsak ponedeljek podarim štiri do pet ur življenja. Nisem ravno v vrtu, v katerem si med rožami in zelenjavo vedno znova polnim svoje baterije, a kar nekajkrat se je z menoj peljala Fižolozofija Irena Štaudohar, tako da je bil vrt z menoj. Fižolozofijo sem najprej »požrla«, to pomeni, da sem jo hlastno prebrala, kimala, se smejala, in si govorila, točno tako je, izjemna knjiga. Morala sem jo vrniti nazaj v knjižnico, potem pa sem jo dobila v dar za rojstni dan. Hvaležno sem jo sprejela in zdaj jo berem počasi, vedno znova in znova, medtem ko vlak drdra po tirih med dolinami in griči, včasih v soncu, včasih v dežju ali megli. Včasih pa na večerni odisejadi, ko se na relaciji Ljubljana-Ptuj vozim zaradi zamud do tri ure, že naredim skoraj pol službe za naslednji dan, ko berem na papirju natisnjene znanstvene članke, ki jih je treba recenzirati, ali pilim katero od svojih besedil.
Med češnjo in zlatim delišesom imava napeto visečo mrežo. Tudi tam neizmerno rada berem. Včasih se zazrem proti češnjevim listom, ki se zdaj barvajo v rdeče, medtem ko je krošnja vedno redkejša. Odtavam proti modrini neba in misli gredo po svoje, v daljave, v nič, tudi to kdaj rabimo. In pritavam nazaj, med vrstice. To poletje sem preživela v pripravah na predavanje za Slovenski slavistični kongres, z izjemnimi knjigami: Zakaj ne pišem Dijane Matković, Zakaj molčiš, Hava? Selme Skenderović, A si lahko vsaj enkrat tiho Ivane Djilas, Ime mi je Sarajevo Adrijane Kuči, ponovno sem prebrala Slovenština in jaz Simone Lečnik (Očko), Dvoživke umirajo dvakrat Zorana Kneževića, Non-Uoi Lidije Dimkovske. Vsaka me je razsula, vznemirila, me objela po svoje.
Dolge ure za računalnikom v domači pisarni, s čarobnim pogledom na rože, zelenjavni vrt, sadovnjak, gozd in ptice, ki zdaj prihajajo po sončnična semena, včasih prekinem s knjigo v roki. Knjigo lahko vzamem v roke in jo grem brat na visečo mrežo. V njej z veseljem berem tudi 4-letnemu nečaku, ki zleze k meni, potem pa skupaj navijava, da se lumparije v knjigi Barbare Hanuš Luka lovi, Marko miži srečno končajo. Ob cvetočih sončnicah, ki so jih neumorno obletavale čebele, metulji, čmrlji in druge žuželke, sem na ležalniku prebrala Leto kada sam naučila da letim Radivoja Andrića. Knjigo mi je posodila prijateljica Slađana Jović Mičković, kasneje pa sva si z dragim ogledala še čudovit film, posnet po njej.
Poleg leposlovja berem znanstvene knjige. Kupim si svoje knjige, ki postanejo moje študijsko gradivo, v njih podčrtujem in si beležim misli, asociacije, povezave. Trenutno v knjigi Doba velikih migracij na Slovenskem, ki sta jo uredili moji kolegici Janja Žitnik Serafin, Mirjam Milharčič Hladnik in kolega Aleksej Kalc, od katerih se imam še toliko za naučiti. Njihova knjiga o obdobju do druge svetovne vojne, ko se je s slovenskega etničnega prostora izselilo okoli 440.000 ljudi, mi je za zgled, ko soustvarjam novo knjigo o slovenskem izseljevanju v času socializma. Kmalu bo izšla.
Dr. Marijanca Ajša Vižintin
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Univerza v Novi Gorici