Njegov pozni november se vrača kakor spomin, a v njem ostaja čisto sam. (F. Pibernik)
Razgaljeno srce zdaj
mirno čaka,
da rož in trav semena
v njem vzkalijo –
prečudne dobre sile
v meni spijo.
In moj obraz je kakor
cvetje maka,
preveč krvi je svetle curek
slan,
studencev močnih, čistih sem
željan. (6. sonet, Venec)
Pred dvema letoma je bila stota obletnica rojstva pesnika, Kamničana, Franceta Balantiča, letos mineva osemdeset let od njegove tragične smrti. Balantičeva poezija je glas, ki je močnejši od ideologije in sovraštva. Pesnik Balantič sodi na vrh slovenskega Parnasa, zagotovo pa je je ob Prešernu najboljši sonetist. V njegovi poeziji živijo podobe, ki govorijo in gorijo in nagovarjajo bralca z močjo, ki je redka. Njegova poezija je čista in lepa. Njegovo človeško in pesniško usodo najbolj zaznamuje dejstvo, da je bil domobranec. Ob osemdesetletnici njegove tragične smrti je čas, da sklenemo mir s preteklostjo.
Veno Taufer je (Delo, 26. 6. 2015) v Pismu kamniškim meščanom zapisal: »Spoštovani meščani in izvoljeni predstavniki občinskih svetov Kamnika in Komende, lepo in za slovensko poezijo razveseljivo novico, da ste želeli kamniški knjižnici dati ime po liriku Francetu Balantiču, svoje rojaku, enem naših najboljših pesnikov v prvi polovici 20. stoletja, je hitro dohitel preklic zaradi protestov, da je bil v svojem 22. letu pesnik ubit v domobranski uniformi torej kot vojak v okupatorjevi zavezniški enoti. … Prepričal sem se, da je silovit pesnik, vzbudil mi je občudovanje in spoštovanje … Vesel sem bil, da smo ga slovenski pesniki javno že davno sprejeli medse, literarna znanost in antologisti pa mu zagotovili mesto med slovenskimi vrhunskimi pesniki. … Spoštovani, skušal sem utemeljiti svojo željo, ki je želja prav tako slovenskega pesnika, da bi se z vojakom Balantičem spravili in ga z vsem spoštovanjem sprejeli in počastili kot velikega pesnika. V čast vam bo, če bo vaš hram kulture imenovan po njem – tudi kot pričevanje vaše katarze, tako potrebnega in nujnega očiščenja kulture vsakršne izključujoče ideologije in podtikanj preračunljive politike.«
Vzemite v roke njegove zbirke: Muževna steblika, Tihi glas piščali, Zbrane pesmi, V ognju groze plapolam. Preberite dela Franceta Pibernika: Pozni november za pesnika: Biografska pripoved France Balantič, France Balantič: Življenjska in pesniška pot 1921 – 1943.
Ko beremo njegove pesmi, se zdi, da se napajamo ob močnem, čistem studencu, ki je močnejši od sovraštva.
Fotografija: Daša Keber, Jure Šimunič