V nekem mestu, med ozkimi uličicami in vonjem po starih knjigah, je tiho delovala knjigarna, ki jo je po dedkovi smrti podedoval mlad deček Rintaro. Knjige so ga obdajale kot topli spomini, s prihodom govorečega mačka pa se je začela prava pustolovščina – ne samo reševanja knjig, ampak tudi lastnega srca. Tako se začne zgodba iz mladinskega romana O mačku, ki je rešil knjige Sosukeja Natsukawe, ki bo navdušil tudi odrasle bralce. Včasih živalski prijatelji vstopijo v naše življenje potiho in nežno kot dih. Tako kot Pikica, mačka iz romana Pride mačka na obisk Takashija Hiraideja, ki vsak dan le za hip prečka prag življenja para brez otrok. A ta hip zadostuje, da v tišino vsakdana prinese svetlobo in v spomin zariše nepozabne sledi. Četudi mačke pogosto veljajo za zadržane in samosvoje, nas Stéphane Garnier v knjigi Živeti po mačje uči, da je v tem nekaj čudovito osvobajajočega. Zakaj ne bi tudi mi živeli z več gracioznosti, poguma in – lenobe? Da bi znali sesti k oknu, gledati v daljavo in preprosto biti? Takšno opazovanje sveta v najlepši obliki doživi bralec v knjigi Moje mačkoljubne zgodbe Svetlane Slapšak. Tu mačke niso zgolj živali, so simboli, sopotnice v pesmi, eseju in zgodovinski refleksiji. So glasovi, ki nas opozarjajo, da intuicija včasih ve več kot razum. Podobno iskreno in doživeto avtobiografsko pripoved ponuja tudi Rujana Jeger v Brez dlake na jeziku, v kateri s svojo neposrednostjo, humorjem in samoironijo bralca spodbuja k razmisleku o odgovornem lastništvu psa ter razkriva, da življenje s štirinožnim prijateljem ni vedno popolno, temveč polno izzivov, veselja in tudi solz. In kdor je prebral Marley in jaz Johna Grogana, ve, da je to resnica. Marley, “najslabši pes na svetu”, je s svojo brezmejno predanostjo in razigranostjo postal srce družine – in opomin, da je ljubezen pogosto najbolj neukročena, a tudi najlepša stvar v življenju. Kako lahko sočutje spremeni življenje – človekovo in pasje – preberemo v ganljivi resnični pripovedi Artur, pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom Mikaela Lindnorda. Nepričakovano prijateljstvo med vzdržljivostnim tekmovalcem in zapuščenim psom se začne z mesnimi kroglicami sredi ekvadorske divjine. Stari psi res ne skačejo več tako visoko, piše Elli H. Radinger v knjigi Modrost starih psov, a nas ne učijo le o minljivosti, pač pa tudi, kako malo potrebujemo za srečo.
Morda je to ena od modrosti, ki nam jo dajo živali: da ni pomembno, koliko časa imamo, ampak kako ga preživimo – skupaj.
Mateja Keber
Foto: Daša Keber