Oče pop arta, dokaj dobro znani Andy Warhol, je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja izjavil, da bo v prihodnosti sleherni izmed nas deležen svojih petnajst minut slave. Ali se Warholova teza dobrih petdeset let pozneje uresničuje s polno paro ali pa je šlo zgolj za promocijsko aktivnost, bi bolj težko odgovoril, sem pa svojih ,,petnajst minut slave,, definitivno doživel konec leta 2025, ko mi je pri mariborski založbi Litera po mnogih peripetijah končno uspelo izdati roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi.
Zgodbe romana na tem mestu ne bi razkrival. Vsaj podrobneje ne. Z namenom promocije leposlovja zapišimo le, da sledeč takšnim in drugačnim kontekstom v romanu ne manjka referenc na ustvarjalce s področij pesništva, esejistike in romanopisja ali, povedano konkretneje, na dela avtorjev in avtoric, ki so me zaznamovali po ustvarjalni, bralni ali zgolj človeški plati.
Pa začnimo kar z enim od dveh osrednjih protagonistov romana, z neuspešnim umetnikom Jakobom. Ta poleg temeljnih del, kakršna so Hamlet, Izgubljene iluzije, Mojster in Margareta, Sebastjan v snu, Trpljenje mladega Wertherja … nadvse rad prebira modernejše klasike, kot so francoski enfant terrible Houellebecq ali naš Davorin Lenko, usode protagonistov pa v nadaljevanju rad primerja z nedoumljivostjo njegove lastne usode.
Ni pa Jakob edini lik romana Tudi smetarji pišejo lepe pesmi, ki rad bere. Jakobov bežni prijatelj, pesnik in zgodovinar Dario na enem izmed svojih psihedeličnih izletov med drugimi omeni Dr. Fausta Thomasa Manna; Grobnico za Borisa Davidoviča Danila Kiša; Dnevnik Ane Frank; Imperij sonca J.P. Ballarda; tetralogijo Jukia Mishime in še mnoge druge, ki so bodisi doživeli bodisi opisovali vso grozo druge svetovne vojne. Nekje drugje pa se Jakob in Dario prav po umetniško zapijeta. In kot se za takšno priložnost spodobi, Jakob pivskemu pajdašu razkrije svojo nesrečno ljubezen do druge osrednje junakinje – Margite, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi pesnik kakršen je, svoje nesreče ves čas primerjal z usodo samega Franceta Prešerna. Stigma kmečkega stanu, neuslišana ljubezen kot vir navdiha, neživljenjska poštenost in iz tega izvirajoča nekompatibilnost z okolico, ga po njegovem neločljivo veže z likom velikega poeta.
Kaj reči za konec? Kot prvo bi pripomnil, da si vse v članku omenjene knjige lahko izposodite v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik kjer trenutno delam. Kot drugo pa: nikoli nisem razumel, zakaj ne bi brali? Zakaj ne bi izkoristili to, na prvi pogled samoumevno, v resnici pa nadvse genialno znanost povzemanja življenj v tistih petindvajsetih znakih, ter se nato kot kakšen kapetan Nemo potopili v miselne, čustvene, izkustvene in bog si ga vedi še kakšne svetove ljudi, ki dimenzije človeškega opisujejo iz nekih drugih, bralcu morda znanih, morda pa popolnoma novih zornih kotov?
Matjaž Virjent