Druga sezona kamniškega pesniškega krožka se še naprej odvija! S Sanjo Podržaj vodiva srečanja vsako sredo v Kotlovnici (dokler se Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik prenavlja) ob 18-ih. Skoraj vsak mesec gostimo tudi sodobno slovensko pesnico ali pesnika na literarnem večeru ob isti uri, pred dogodkom pa najina sodelavka Gea Stošicki vodi zabavno delavnico javnega nastopanja od 16.30 do 17.30, prav tako v Kotlovnici (in, seveda, je udeležba brezplačna).
V januarju smo se nekajkrat dobili, nekajkrat je zaradi raznoraznih bolezni in po-novoletnih obvez ter zasutosti odpadlo, a uspelo nam je opraviti tudi kreativno nalogo pisanja pesmi o jezi. Čeprav sam zagovarjam, da ima literatura pravico do eksplicitnosti, direktnosti in tudi vulgarnosti (in smatram cenzuro, tudi samocenzuro, za smrtno obsodbo umetnosti), se mi zdi, da pretirane kletvice ter neurejeno besnenje v poeziji lahko trivializira jezo. Pred kratkim sem v prostem času prevajal pesmi iz kultne pesniške zbirke Power Politics Margaret Atwood in zdelo se mi je pretresljivo, kako udarni, povedni in besneči so bili nekateri njeni verzi, ki pa so bili pisani z (vsaj tako jih berem) mirno in razumno roko, in to o intimnem odnosu, za katerega se zdi, da je bil nekoč ljubeč. Recimo: »Prosim umri / da bom lahko pisala o tem.«
Živimo v času, ko nas mnogo stvari lahko zjezi, predvsem občutki nemoči, strahu in obupa – največ verjetno v povezavi s prihodnostjo, saj se ne zdi, da so nam obljubljeni boljši časi. To, da si pustimo, da čutimo tisto, kar sicer radi ignoriramo in potiskamo stran, tisto, kar smatramo za negativno, nam (čeprav to ni najbolj prijeten proces) lahko omogoča močnejši stik z lastnimi željami, čustvi, potrebami in telesom. Če sprocesiramo, kaj nam povzroča slabo počutje, lažje ukrepamo tako, da se to čim manj ponavlja.
Soočanje sebe s sabo je lahko zelo strašljivo, a, kot je zapisal Robert Frost (in je ta njegov verz postal na socialnih omrežjih že precej zlajnan): »Edini način, da prideš ven, je, da greš skozi.«
Pisali smo torej pesem o jezi in zopet so me udeleženke krožka presenetile, saj je vsaka vstopila v pesem na svoj način – vsaka je jezo povezovala z drugo osebno okoliščino in to izpisala v svojem stilu – nastale so pesmi o partnerskem odnosu, o odnosu do staršev in o zavrnitvi, in vsaka je imela svoje odlike (ki se s časom in vajami iz pisanja pri vseh udeležencih potencirajo).
Spet sem nalogo zasnoval na svoji pesmi, tokrat iz svojega pesniškega prvenca Trgetanje. V njej sem pisal o jezi, ki izhaja iz simptoma vsiljenih misli, ki s svojo neumornostjo človeka lahko spravijo do norosti. Pred vsakim korakom pisanja pesmi smo za navdih prebrali pesmi drugih avtoric in avtorjev, med drugim: Batul Abu Aklin, Lare Nie Matos, Williama S. Burroughsa in Ane Ahmatove. Čeprav je jeza v moji pesmi zelo subtilna in zdi se mi, da ne zmore doseči intenzivnosti pesmi Margaret Atwood, vam jo za zaključek ponujam na koncu tega zapisa. Lepo vabljene in vabljeni, da se nam pridružite, in naj vam bodo ti hladni dnevi naklonjeni.
VSILJENE
Pino Pograjc
vsiljujejo se mi misli, podobne
osi, ki leže jajca
v hihitajočo se tarantelo
niso o ljubezni,
čeprav je bila prva pesem,
ki sem jo letos napisal,
ljubezenska,
čeprav vse, kar obstaja,
obstaja iz ljubezni
vsiljuje se vbod v hrbet,
tančica, ki razkrije
novo tančico,
tkanina, ki je tako krhka,
da jo strgam z izdihom
moje živčne celice plešejo polko
jaz sem hrastov parket,
izmučen
od salonarjev
pasala bi mi čistka,
požar
umirjeno, spodobno
bi sedel vanj
in se režal kot čarovnica
moja hrbtenica
bi postala žerjavica
moji nohti iskre