Včeraj sem z obilo truda napisala blog, ki pa ga ne berete, saj so mi prijatelji, za katere nisem prepričana, da imajo čisto prav, besedilo ocenili kot »neprimerno«, ker da je v njem preveč dejstev in da manjka osebnih pogledov, ki bi pritegnili zanimanje bralcev. Ker cenim njihovo mnenje, sem se zamislila in začela pisati novo besedilo – to, ki je zdaj pred vami. A ostaja skrita želja, da bi kdaj pozneje objavila tudi prvotno besedilo tistega, za zdaj izbrisanega bloga.
Danes pa bi res rada začela čisto na novo, kar zame hkrati pomeni tudi vračanje v preteklost. Ko sem ob kulturnem prazniku vzela v roke eno od »domačih« Prešernovih poezij, sem v knjigi našla kartonček, na katerem piše: ZA POŽRTVOVALNO DELO V LITERARNEM KROŽKU, 8.II.1969. Podpisana je moja draga učiteljica slovenščine, Valerija Šnurer. Takrat sem bila osnovnošolka, stara 14 let ... Danes, več desetletij pozneje, s posebno hvaležnostjo ohranjam spomin nanjo, ki je v meni vzbudila željo po pisanju. Ta želja še kar traja ...
V mislih sem se vrnila še v čas pred desetimi leti, ko sem imela svojo spletno stran in tam skoraj vsak dan objavila besedilo, ki bi ga danes lahko imenovali blog. Tega vam ne morem več pokazati, ker so mi spletno stran oz. domeno zanjo pred nekaj leti ukradli. Morda bom kdaj pozneje o tem napisala zgodbo.
V zadnjem času me bralci poznajo predvsem po knjigi Kje so moji ključi – O življenju z demenco, katere sourednica in soavtorica sem. Souredniki smo s knjigo prepotovali dobršen del Slovenije in v pogovorih ob knjigi slišali mnogo novih zgodb. Ob tem sem spoznala, da predstavitve naše knjige bralcem (ali bodočim bralcem) dostikrat ponudijo priložnost, da povedo svojo zgodbo, povezano z demenco. Da jim je v naši družbi dovoljeno govoriti o stiskah, ki so jih dolgo skrivali, o trpljenju, ki si ga sami niso zmogli ali znali olajšati. Pa tudi o iskanju pomoči, ko so spoznali, da sami ne bodo zmogli skrbeti za svojo sorodnico ali sorodnika z demenco. Skupaj z njimi smo podoživljali težka obdobja, ki so za nekatere že preteklost, drugi pa so šele dobro vstopili vanje. In ugotavljali, da o svoji izkušnji lažje govorijo, ko od nje preteče nekaj let.
Ob družabnih dogodkih, povezanih s knjigo, smo doživeli tudi mnogo lepega. Največje presenečenje smo doživeli v knjižnici v Lenartu, kjer so nam učenci iz Osnovne šole Sveta Trojica pripravili igrano predstavitev odlomkov iz knjige. Običajno od osnovnošolk ne pričakujemo, da bodo brale knjige o demenci, a nastopajoče so gotovo prebrale vsaj nekatre zgodbe in se – ob strokovni pomoči mentorice - naučile besedila svojih vlog. Si predstavljate dekleta, stara največ petnajst let, v vlogi mnogo starejših oseb z znaki demence? V živo smo spremljali njihovo iskanje stika z gledalci in zanimanjem opazovali, kako bodo to izpeljale. Bilo je navdušujoče za vse, ki smo bili tam. S to uprizoritvijo so odprle še eno dimenzijo naše knjige, saj so pridobljeno znanje o demenci skozi igranje vlog prenašale na sošolce, na svoje družinske člane, kot tudi na udeležence predstavitve. To me je spodbudilo, da občasno tudi sama stopim v vlogo pripovedovalke zgodb, ne le bralke posameznih odlomkov iz knjige. Za vzgled mi je odlična pripovedovalka zgodb, mag. Breda Podbrežnik Vukmir, ki jo vsi poznamo predvsem kot direktorico naše knjižnice, v kateri sem skozi učne delavnice usvojila osnove pripovedništva.
Čeprav je moja osnovnošolska učiteljica nakazovala, da bi moj poklic lahko bil povezan s pisanjem, sem njeno predvidevanje uresničila po mnogo daljši poti, vendar ostala ves čas povezana z literaturo. Pred leti sem v okviru Slovenskega zdravniškega društva ustanovila Sekcijo za literaturo in medicino, v okviru katere spoznavamo in predstavljamo zdravnike in zobozdravnike (obeh spolov), ki so tudi pisatelji, pesniki ali dramatiki. Zdravniki svoja poklicna doživetja pogosto opisujemo v bolj ali manj izpiljeni literarni obliki in s tem stopamo na polje narativne medicine. O tej novi smeri v poučevanju medicine pa bom napisala kaj več v naslednjem blogu.
Zdenka Čebašek-Travnik