Za nami je mesec februar v katerem skorajda ne moremo brez omembe poezije. Praznovali smo kulturni praznik, ki je v znamenju pesnika Franceta Prešerna, 21. februarja pa smo praznovali tudi svetovni dan maternega jezika. Ta dva dneva sta med seboj tesno povezana, saj je bil prav Prešeren tisti, ki je verjel, da ima tudi naš jezik prav takšno poetično moč kot takrat prevladujoča nemščina in je zato uporno pisal v jeziku, ki se je v njegovem času imenoval kranjščina.
Materni jezik imamo hitro lahko za nekaj samoumevnega. Ampak že pogled na zgodovino (ne samo našega) jezika hitro razkrije, da temu ni tako. Jezik se nenehno spreminja, kar je razvidno že iz generacije v generacijo, in dlje ko se zazremo v zgodovino, bolj očitno to postane. In kje jezik najbolj zaživi in najlepše zazveni? V poeziji, v literaturi, v umetnosti.
V mesecu februarju smo v sklopu Pesniškega krožka pripravili kar dva literarna večera. Na prvem je svojo pesniško zbirko kap lje kap lje predstavljala pesnica Lara Božak ob glasbeni spremljavi bobnarja Bojana Krhlanka. Na drugem pa se je s svojo poezijo predstavila dvojezična pesnica Natalija Milovanović, ki je lansko leto za zbirko Tuja mehkoba prejela Veronikino nagrado.
Z Natalijo sva se na odru kar precej pogovarjali o jeziku. Njen materni jezik je srbščina, jezik, v katerem se je izobraževala in v katerem sedaj tudi ustvarja, je slovenščina. Poleg tega govori še nemščino, ki jo tudi poučuje. Z jezikom veliko dela kot prevajalka. Pravi, da v se je v slovenščini naučila oblikovati svoje misli, svoj pogled na svet in svoja prepričanja, zato poezijo večinoma piše v slovenščini. Tisto kar je bolj osebno, čustveno, tisto zapiše v srbščini. V drugih jezikih ne piše.
Kot literarna kritičarka in urednica preberem veliko knjig, predvsem berem v slovenščini in veliko večino tega, kar preberem, napišejo domači avtorji in avtorice. To počnem predvsem zaradi narave svojega poklica. Bi bile moje bralne navade drugačne, če temu ne bi bilo tako. Gotovo. Hkrati pa sem navdušena, da imamo tako bogato in raznovrstno literarno produkcijo kljub temu, da ima naš jezik relativno malo govorcev. Vesela sem, da mnogi avtorji in avtorice, ki jih prebiram, pridejo tudi v Kamnik kot gostje različnih literarnih večerov in pogovorov. Menim, da brez nas, ki beremo v slovenščini, ne bo več knjig v slovenščini. Pisatelji in pisateljice, pesnice in pesniki, prevajalke in prevajalci – to so tisti ljudje, ki skrbijo, da se jezik razvija, bogati in vedno na novo izumlja. To so tisti, ki v jeziku odkrivajo vedno nove izrazne možnosti. Zato je vredno posegati po knjigah v slovenskem jeziku, še posebej po knjigah domačih avtorjev in avtoric – brez nas, ki bi jih brali, namreč ne bo tistih, ki bi jih ustvarjali. Kaj se bo zgodilo z našim jezikom brez njih?
Večjezičnost nam lahko marsikaj da in kdor lahko govori, bere in piše v več jezikih, je kvečjemu v prednosti. Naj bodo še tako obrabljene, besede filozofa Ludwiga Wittgensteina: »Meje mojega jezika so moje mojega sveta«, še vedno veljajo. Ko stopamo v stik z drugimi jeziki, širimo naša obzorja. Z Natalijo Milovanović sva se na pogovoru strinjali, da nam je materni jezik pogosto nekaj samoumevnega in da se to pogosto spremeni šele, ko pridemo v stik s tujim.
Če se vrnem na začetek k Francetu Prešernu: to, da imamo literaturo v slovenskem jeziku, da jo lahko beremo in ustvarjamo, ni nekaj samoumevnega. Zato naj bo ta blog predvsem vabilo, da si v knjižnici sposodite dela slovenskih avtoric in avtorjev ter da obiščete kakšen dogodek in jih spoznate tudi v živo.
Naslednji literarni večer Pesniškega krožka se bo odvil v sredo, 1. aprila, ob 18. uri v MC Kotlovnica, naš gost pa bo punk pesnik Blaž Iršič. Če tudi sami pišete poezijo, imate na dogodku možnost svoje pesmi tudi prebrati! Upam, da se vidimo na literarnem večeru, ali pa na Pesniškem krožku, ki poteka vsako sredo ob 18. uri v MC Kotlovnica.
Sanja Podržaj