Druga sezona kamniškega pesniškega krožka, ki ga vodiva s Sanjo Podržaj in ki se s podporo Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik in Mladinskega centra Kotlovnica Kamnik odvija vsako sredo ob 18-ih (v prostorih Kotlovnice, dokler se knjižnica prenavlja), se počasi že skoraj bliža h koncu.
Na enem izmed marčevskih srečanj smo šli skupaj čez duhovno-zgodovinski razvoj zahodne literature. Delavnico sem sestavil na podlagi mojih zapiskov ob predmetu »Razvoj moderne proze« prof. dr. Tomislava Virka, ki sem ga bil deležen v času študija dodiplomskega študija primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti, a seveda sem za delavnico nauke profesorjevih zanimivih predavanj zelo skrajšal. Upam, da ne površno ali do mere krivičnosti.
Govorili smo o psihofizični harmoniji grške antike in poskusili napisati dve vrstici v heksametru, pred tem pa smo prebrali čisti začetek Homerjeve Iliade. Nekaterim je uspelo že iz prve, z nekaterimi smo morali malce popravljati. Posebej posrečen se mi zdi sledeč udeleženkin verz: »Kaj naj napišem to sredo, ko misli brnijo po cesti?«
Prek rimske antike smo prispeli do srednjega veka in z njim nastopa psihofizičnega dualizma; deljenja človeka na telo in dušo, a za nalogo smo si navdih sposodili pri trubadurjih (prebrali smo verze Bertrana de Borna) – napisati smo morali rimane verze dvorjenja. Bolj pockurano, tem bolje! Nekdo se je odločil za precejšnjo direktnost in napisal kar: »Tvoj najdražji meni je nasmeh, / pridi, greva fukat gor na pleh.«
Potem smo se res na hitro dotaknili renesanse, baroka in razsvetljenstva, da smo lahko prispeli do romantike. Srednješolsko smo morali napisati dva rimana verza o lepi duši in dva rimana verza o grdem svetu, pred tem pa prebrali nekaj Goethejevih verzov. Nekdo je napisal zelo dolg verz (in ni prišel do njegovega rimanega nadaljevanja – časa je le omejeno!): »Antidepresivi ubijajo dušo, pesniška muza ni nič drugega kot domina, ki uživa v zadajanju bolečine.«
Švignili smo mimo realizma ter naturalizma in se potopili direktno v modernizem. Po branju sicer konstruktivističnih Kosovelovih pesmi smo morali napisati prozni tok zavesti o čemerkoli, kar se nam plete po glavi. Nekdo je napisal tako: »Vsi bi potrebovali psihiatra, da bi nam pospravil po podstrešju. Nakopičili smo preveč čustvene teže, da bi zmogli sami.«
Kreativno delavnico smo zaključili s postmodernizmom, domnevno zadnjo etapo velikih umetniški obdobij oziroma velikih zgodb. Pred nalogo sem ponudil nekaj sonetov Milana Dekleve iz zbirke Šepavi soneti. Ker so me učili, da sta za postmodernistično delo ključna medbesedilnost in metafikcija (ki rahljata bralčevo dojemanje resničnosti), sem postavil dve nalogi. Prva je bila, da si je treba izmisliti nov pregovor, ki spominja na resničnega. Sledeči verzi udeleženke so se zdeli ob spremljanju evakuacij z Bližnjega vzhoda zelo aktualni: »Kdor visoko leta, / gre z letalom.« Druga naloga je bila, da je treba napisati verze, s katerimi bi direktno nagovorili bralca, torej verze, ki spominjajo na »pogled v kamero« v filmih. Ena izmed udeleženk je napisala: »in zdaj podvomi: nikoli ne veš, koliko / avtorjev se skriva za avtorjem«.
Zopet so krožkarice in krožkarji pokazali svoje kreativne sposobnosti, za katere se zdi, da se iz srečanja v srečanje le še ostrijo. Hvaležen sem, da smo v letu in pol sestavili tako prijetno in pridno skupino.
Vabljene in vabljeni! Veseli vas bomo.