5. marca, na rojstni dan slovenske intelektualke, publicistke, literarne ustvarjalke in ambasadorke branja Mance Košir, smo prvič praznovali nacionalni dan branja. Namen tega posebnega dne je okrepiti in spodbujati bralne navade v vseh starostnih skupinah, saj trendi kažejo, da le-te upadajo. Kdor bere tale zapis, je gotovo tudi oseba, ki goji branje kot vrednoto in iz lastnih izkušenj pozna vse koristi, ki jih ta dejavnost prinaša. Zato tukaj ne bom dolgovezila o tem, zakaj bi morali brati, ampak bom izpostavila zagonetno vprašanje, s katerim se soočamo vsi, ki delujemo na področju knjige, in sicer – kako predstaviti branje kot zabavno in koristno aktivnost tistim, ki ne berejo?
S Pinom Pograjcem sva se o tem spraševala, ko sva začela izvajati pesniški krožek in ko smo začeli z našimi literarnimi večeri. Seveda, bo prišlo tistih nekaj nadebudnih pesnikov, ampak kako privabiti še koga, ki bi se morda na dogodku srečal s poezijo in morda potem segel po kakšni pesniški zbirki … nekako še nisva odkrila čudežnega recepta za promocijo poezije in literarnih večerov. In verjetno čudežnega recepta ni. Potrebni so vztrajnost, potrpežljivost in konsistenca. (Vse to so tudi lastnosti, ki jih gojimo bralke in bralci.) Zdi se mi, da nam je bilo branje vedno predstavljeno kot osamljena dejavnost, nekaj, kar počnemo sami, v miru in tišini. Do neke mere je to res, vendar pa je del branja tudi to, da se o prebranem pogovarjamo, da o tem, kar smo brali, beremo, da delimo mnenja. Okrog zgodb se gradijo skupnosti. Ob zgodbah se lahko družimo in se povežemo na globlji ravni, saj sprožajo pogovore, ki ne ostajajo zgolj na površini vsakdanjika. To so pogovori o čustvih, vrednotah, prepričanjih, marsikdaj ob tem podelimo tudi kaj bolj osebnega, odpremo se. Zato se mi zdijo bralni klubi nekaj najlepšega – na kup zberejo različne ljudi, ki se ob knjigi, vsaj za kratek čas, pogovarjajo kot prijatelji.
Na srečanjih pesniškega krožka veliko govorimo o knjigah, posebej pesniških zbirkah, ki smo jih prebrali. Velikokrat tudi drug drugemu predstavimo kakšnega novega pesnika ali pesnico, preberemo kakšno pesem, ki se nam je še posebej vtisnila v spomin in o tem debatiramo. Beremo tudi pesmi, ki smo jih napisali – nekatere nastanejo na krožku, veliko pa jih nastane tudi izven delavnic. Tudi pisanje tradicionalno gledamo kot zelo osamljeno dejavnost, čeprav ni. Če ne drugega, se pisanje napaja iz naših vtisov, iz tega, kar preberemo in iz tega, kar doživljamo. Še bolje pa je, če lahko to, kar ustvarjamo, delimo z drugimi in dobimo nek odziv. Če bi pisali samo zase, bi vse naše pesmi, zgodbe in razmisleki bili povsem zadovoljni z življenjem v zvezkih, predalih, beležkah, na trdih diskih in v oblakih. Ampak želimo si pogovora, zato beremo na dogodkih, objavljamo pesmi na spletu, napišemo knjigo …
Da se vrnem k razmišljanju o tem, kako približati branje tistim, ki ne berejo – morda je en način to, da predstavimo branje kot obliko druženja in povezovanja. Bralni klubi in skupine, kreativne delavnice, tudi tiha branja, kjer vsak bere svojo knjigo v istem prostoru, branja in knjige na javnih mestih – vse to so načini, da krepimo ne le bralne navade, temveč tudi skupnost. Morda razmišljam zelo idealistično, utopično, kdo bi rekel tudi naivno. Seveda so na področju branja in bralne kulture potrebne resne sistemske spremembe. Ampak na tem mestu bi raje izpostavila tisto, kar lahko naredimo kot posamezniki. Lahko zberemo malo bralno skupino prijateljev in prijateljic ali pa sosedov in sosed. Lahko si med seboj izmenjujemo knjige ali postavimo knjigobežnico. Še malo bolj romantična ideja: lahko puščamo pesmi v nabiralnikih, na klopeh v parku, na kavarniških mizah …
23. aprila praznujemo svetovni dan knjige in v Ljubljani letos poteka v znamenju knjigarn, ki so poleg knjižnic pomembni prostori svobodnega mišljenja. Veselim se, da bo Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik dobila nove prostore, hkrati pa me žalosti, da Kamnik nima nobene knjigarne. Potiho sanjam, da jo nekoč odprem – kdo se mi pridruži?
Besedilo: Sanja Podržaj