Komaj verjamem, da smo zaključili že drugo sezono našega Pesniškega krožka, hkrati pa sem z mislimi že pri tretji. Naš zaključek je bil tokrat res nekaj posebnega – s Pinom Pograjcem, somentorjem krožka, sva k sodelovanju povabila mentorice podobnih okoliških skupin, ki se posvečajo kreativnemu pisanju in branju, ter seveda njihove udeleženke in udeležence. 10. junija smo se tako zbrali v Kotlovnici v Kamniku, kjer smo si izmenjali izkušnje, drug drugemu predstavili svoje delovanje in se prijetno podružili.
Gostje večera so bile: Ana Porenta, pesnica, ki vodi literarno skupino na Vrhniki; Anja Eržen, ena od ustanoviteljic društva Grable v Škofji Loki; ter Hana Bujanović Kokot, ustanoviteljica Kranske slame v Kranju. Na odru smo se pogovarjali o tem, kako se je naše delovanje začelo, kaj smo se v tem času kot mentorice in mentor naučili, kaj je tisto, kar bi radi še izboljšali, nadgradili in seveda, zakaj pravzaprav vse to počnemo. To vprašanje si moramo verjetno vsi, ki delamo v kulturi, večkrat zastaviti. Ali bolje, večkrat se moramo spomniti na odgovor, v katerem se skriva tisti naš smisel, zaradi katerega vztrajamo.
Vse mentorice in mentor smo se strinjali, da je cilj našega delovanja to, da v svoji lokalni skupnosti naredimo nekaj dobrega, da delimo to, kar vemo in znamo, to, kar je naša strast, tudi z drugimi. Da se povezujemo in pomagamo soustvarjati utrip svojega kraja. Žal ni vedno lahko priti do ljudi – velikokrat je interes, ni pa časa ali energije. Ob hitrem tempu in natrpanih urnikih je težko slediti vsemu, kar se dogaja, še težje priti na vse dogodke, ki nas zanimajo. Sama delam v kulturi, pa se literarnih dogodkov, gledaliških predstav, galerijskih razstav in podobnih dogodkov ne udeležujem pol toliko, kot bi si želela. Kar želim povedati je, da je včasih težko vztrajati pri organizaciji takšnih dejavnosti, kot je Pesniški krožek, saj se zdi, da ti ne uspe privabiti dovolj ljudi, da so delavnice in dogodki premalo obiskani, da novice o njih ne dosežejo dovolj ljudi … ambicija vedno nalaga več, bolje, hitreje, ampak prava pot se skriva, kot so povedale tudi Ana Porenta, Anja Eržen in Hana B. Kokot, v vztrajnosti, konsistentnosti in grajenju skupnosti. Rezultati v našem delu niso vidni čez noč, temveč se razkrivajo počasi. Pravzaprav je rezultat že vsak, ki se udeleži delavnice ali dogodka in od tega kaj odnese – napiše kakšno pesem, prebere kakšno knjigo več …
No, da ne bom samo negodovala o tem, kako bi si želela, da bi bile delavnice in dogodki bolj obiskani: vsi krožkarji in krožkarice, s katerimi se redno dobivamo, so izjemno talentirani in prijetni ljudje. Za vsakega od njih sem vesela, da je del mojega življenja, večina vztraja že celi dve leti! Vsakič, ko delamo vaje iz kreativnega pisanja, me presenetijo s svojimi pesmimi. Velikokrat se vprašam, kaj jih pravzaprav jaz lahko naučim – pa saj pišejo bolje od mene! Tudi o tem smo se z Ano Porenta, Anjo Eržen in Hano B. Kokot pogovarjale na dogodku, kako pogosto se počutimo, da pravzaprav nimamo kaj dati, saj so nas naše »učenke in učenci« že presegli. A pravzaprav smo skupaj ugotovile, da naša vloga ni toliko v tem, da nekoga nekaj naučimo, ampak bolj v tem, da spodbujamo in usmerjamo. In to se mi zdi lepo poslanstvo v življenju, biti nekdo, ki pomaga drugim, da rastejo.
Dogodek smo zaključili kot se spodobi, z branjem poezije, in sicer so se na odru predstavili tisti udeleženci in udeleženke našil literarnih skupin, ki so že objavili knjigo. To so bili: Matija Podbreznik, Matjaž Virjent, Milan Žniderič, Bernarda Mrak Kosel in Rozka Saje.
Pesniški krožek se bo neformalno sestajal tudi čez poletje, za termine se bomo dogovarjali sproti. Če se nam želite pridružiti, mi lahko pišete na podrzaj.s@gmail.com. Lepo vabljeni!
Besedilo: Sanja Podržaj