Če drži, da človeka do mere, ki omogoča poimenovanje njegovih značilnosti, določajo drug(ačn)i, je za bralca bistven bibliofob. To pa je za vsakogar, ki so mu knjige ljube ali potrebne – celo do nepogrešljivosti –, težko predstavljivo bitje. Križi se načeloma začenjajo že s komajda odgovorljivim vprašanjem, kako je mogoče, da je kdo tak. Ivan Cankar bi krivdo zaznamujoči prst gotovo uperil v šolo. Freud bi gotovo razdrl katero o libidu. Jung bi se bržčas ugnezdil na prepadnih strminah nad arhetipi. Montesquieu pa bi – kakor toliko in toliko stoletij pred njim predsokratiki in šest ali sedem generacij pozneje Ortega y Gasset – vztrajal v položaju opazovalca, in dodal novo duhovito variacijo na svojo znano temo o tem, kako je mogoče biti Perzijec.
Seveda: tudi duh oziroma smrad časa ni nedolžen. Odločujoč je dandanes tisti, ki je potopljen v takšno ali drugačno večino, branje, ki je vredno svojega imena, pa je samotno opravilo. Edninsko. A paradoksalno v tem tudi dialogistično. Knjigo, ki je – kakor je ugotavljal Jean Paul oziroma Johann Paul Friedrich Richter – samo nekoliko debelejše pismo prijateljem, je mogoče (ne)razumeti tako ali drugače. George W. Bush bi na tem mestu verjetno potarnal, da je razlog za to preveč semantike. Za slikarskega konkretista – njegove podobe izdajajo, da nikakor ne nenadarjenega – je takšna izjava kar razumljiva. In za marsikaterega človeka brez posebnosti tudi. Če malce pozorneje pogledate ljudi okoli sebe, vam bo takoj postalo jasno, da so najbolj zadovoljni, ko lahko prevzamejo že artikulirano mnenje. Samo da je čim večkrat ponovljeno. Tako so pač varni. Tako postanejo večina. Tako so odločujoči dejavnik. In čemu bi potem brali? Če si ogledate notranje opreme modernih stanovanj, ki jih kažejo najrazličnejši mediji – poskusite to besedo izgovoriti na enak način kakor svoj čas kardinal Rode, se pravi tako, kot da nameravate pljuniti ob zvrhani kupi gnusa –, boste morali zelo napeti oči, da boste našli katero z zapolnjeno knjižno polico. Časi, ko so bile te (post)moderne, so minili. In celo z bralniki ni nič bolje: tudi te muhe enonočnice kratko malo ne sodijo v vzoren uekranjeni svet. Kot da je dandanes odveč skrb zaradi mračnjakov, ki po zgledu nacificiranega ekspresionista Hannsa Johsta odpnejo varovalo na browningu, ko zaslišijo besedo kultura. Saj kdo bi še streljal zaradi tega, česar ni več videti … Česar se ne potrebuje. Česar marsikje celo ni več niti kot fantazmagorične prikazni.
Pa vendar: podobo bibliofoba vsak bralec še nekako spravi skupaj: gre za bitje, ki je očitno drugačno kot on. Morda ne v vsem, v bistvenem pa. Na analitičen način si nekako že lahko pričara njegov profil. Težje pa je z ravnodušnežem, ki za razliko od bibliofoba ni samo usmerjen drugam, ampak že je drugje. Povsem drugje. In tam se, če nič drugega, radikalno dolgočasi.
Ddr. Igor Grdina
(Foto: SPOKI)