Neusmiljeno molčiš.
Sam sebe tak rekoč tajiš,
pa vendar, prosim te, prepusti mi,
Te s tabo samem sebi misliti (Simon Jenko: Duhu)
Mislim, da je smisel življenja vsakega človeka v tem, da pomaga, služi človeštvu. To se lahko dogaja na individualni in kolektivni ravni. Sem bibliotekarka, rada opravljam ta poklic in imam srečo, da sem zaposlena na filozofski fakulteti, v akademskem okolju, oazi tišine in miru. V tem kontekstu vedno znova premišljujem, kakšna je vloga, poslanstvo, smisel knjižnice. Prepričana sem, da vsaka knjižnica pripoveduje svojo zgodbo, tako osebna knjižnica nekega profesorja kot na primer Osrednja knjižnica Filozofske fakultete ali Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku. Zgodba pa je nič drugega kot ogledalo življenja.
Svet je izgubljen, nazaj ga je mogoče pridobiti s samoovedbo … napišem v svoji knjigi Slovenska filozofska bibliografija iz leta 2018. Svet lahko spreminjamo samo tako, da spreminjamo sebe, med drugim s knjigo, da ji dopustimo, da nas nagovori in spremeni. Hkrati obstajamo zaradi in iz medsebojnih odnosov. Ali kakor pravi Martin Buber: »Jaz postajam skozi ti, ko postajam jaz, izrekam ti.«
Filozofi se neprestano sprašujejo in ubadajo s stvarnostjo, v kateri živijo. Svarijo pred mediji, ki povzročajo izgubo občutka za stvarnost, saj človek lahko pade v stanje polbudnosti, zelo podobno sanjam, kjer zlahka zamenja iluzijo za resnico. Če ostanemo ujeti v to stanje polbudnosti, se gibljemo v prostoru odsevov na steni platonske votline, vendar obrnjene narobe, v njej namreč kot odsevi nastopajo abstrakcije dejanskih predmetov. Le-ti so dojeti kot momenti tržne ponudbe in potrošnje, ne kot konkretne bitnosti. Ali je IMETI tisto, kar opredeljuje človeka? Ali ne gre samo za ujetost v iluzijo, da nekaj si, če nekaj imaš? Človek namreč ni lastnina. Pa vendar, človek je subjekt, ki ga nikdar ne moreš imeti. Mislim, da svet še ni bil tako barbarski kot danes, vsa prefinjenost totalne odtujitve človeka od človeka se izraža v popolni individualizaciji človeka, ki postaja stroj. Za nas bi še kako veljala misel Rose Luxemburg: »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače.« V tem kontekstu je nujno, da knjižnica postane angažirana znotraj družbe, saj se tudi namembnost knjižnice v današnjih časih spreminja, ker internet, elektronska publikacija … ne bosta nikoli mogla nadomestiti druženja, srečevanja, osebnega stika človeka s človekom.
mag. Ana Mehle,
samostojna strokovna sodelavka in bibliotekarka specialistka