Knjiga je nekaj več kot besedna struktura. Je dialog, ki ga začne s svojim bralcem. Ta dialog je neskončen, književnost je neizčrpna in to zaradi preprostega razloga – ker je vsaka knjiga taka. Knjiga ni stvar brez komunikacije: je razmerje, je opora neštetih razmerij. (Jorge L. Borges)
Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik vsak dan obišče pisana paleta bralcev in drugih uporabnikov knjižnice (obiskovalci različnih prireditev), od najmlajših v spremstvu staršev do študentov, upokojencev …
Kaj pa če bralec sam ne more do knjige, če si je sam ne more izbrati, ker zaradi najrazličnejših vzrokov sploh ne more do knjižnice? V tem primeru mora knjiga poiskati bralca. V letošnjem letu se knjižnica sistematično, skrbno in empatično posveča bralni kulturi znotraj ranljivih skupin. Za njih smo oblikovali nekaj storitev, predvsem pa še dodatne skupine v okviru Srečanj.
Knjižnica že od leta 2009 prireja Srečanja s knjigo – pogovore o knjigah v bralnih skupinah. To so pogovori o zanimivih knjigah, za katere bi bilo škoda, da bi ostale spregledane. Pogovori o tistih knjigah, ki nam dajo misliti, o knjigah, ki nas nekako zdramijo, da o njih v mislih ali s sogovornikom premlevamo še nekaj časa; skratka pogovori o knjigah, ki nas ne pustijo ravnodušne. Srečanja so z različnimi skupinami do sedaj potekala v prostorih KFBK, v šoli v Motniku (do lanskega leta), v Zavodu medgeneracijsko središče Komenda, v Društvu upokojencev Kamnik, v knjižnici v Šmarci in v OŠ v Šmartnem v Tuhinju.
Bralna srečanja v Dnevnem centru Štacjon
Z letošnjim letom smo se v kamniški knjižnici odločili Srečanja s knjigo približati tudi ranljivejšim skupinam bralcev, in sicer starejšim, osebam z motnjami v duševnem zdravju in gibalno oviranim osebam. Starejši bralci so bili sicer že do zdaj redni obiskovalci Srečanj, vendar si knjižnica v okviru svoje dejavnosti prizadeva širiti bralno kulturo med različnimi ciljnimi skupinami prebivalcev, zato se je pri tem odločila sodelovati z različnimi organizacijami, društvi in zavodi v lokalni skupnosti. V letošnjem letu je knjižnica pričela izvajati bralna srečanja tudi na dodatnih lokacijah, in sicer v Domu upokojencev, CSD Štacjon, pri Korobaču z Medgeneracijskim društvom Jesenski cvet in v Zavodu Oreli.
Na srečanjih s knjigo običajno teče pogovor o knjigi, ki jo večina udeležencev tudi prebere. Za novo oblikovane skupine smo Srečanja prilagodili. V skupinah je kar nekaj ljudi, ki iz različnih vzrokov ne morejo sami prebrati knjige (so starejši in slabo vidijo, ne morejo slediti črkam, se težko skoncentrirajo za branje), je branje na glas najbolj pomembno. Beseda potem teče tudi o dogajanju v zgodbi, pisatelju, povezavi dogajanja v pripovedi z današnjim časom, ogledamo si fotografije ali stare razglednice, ki so povezane s krajem dogajanja v zgodbi …. V skupinah, kjer so udeleženci aktivnejši, jim je prebrani odlomek lahko spodbuda za branje celotne zgodbe. Sicer pa z branjem spodbujamo povezovanje v skupini, lepe spomine in empatijo. Nekateri radi dodajo tudi svoje izkušnje iz različnih življenjskih situacij.
V mesecu oktobru sem za Dom starejših občanov Kamnik izbrala Vorančeve Solzice, v drugih skupinah pa smo se pogovarjali o Ivu Zormanu, kamniškem pisatelju, znanem po proznih delih za mladino in odrasle. Za bralna srečanja sem izbrala izbor črtic z naslovom Lectovo srce.
»To je moj Kamnik, tak je v mojem spominu, takega se spominjam iz moje mladosti. Po svoje sem zaljubljen v te strme strehe, Mali grad, Zaprice. Ta knjiga je nekakšen zbir mojih gledanj na Kamnik, na ljudi, ki sem jih pogostoma srečeval tod. Kamnik se v svojem bistvu pravzaprav ni nič spremenil. Staro mestno jedro je ohranjeno. Sicer pa mi je žal za vsako propadajočo, včasih pa tudi podrto mestno hišo,« je povedal avtor knjige »Lectovo srce«, Ivo Zorman, na njeni predstavitvi v dvorani Veronika nad kavarno, konec septembra 1989 leta. (Vir: Kamniški občan, 9.10.1989, št.: 15, R. Grčar: Lectovo srce – svojevrsten literarni spomenik Kamniku)
V mesecu novembru smo se seznanili s Kamničanko Mijo Majcenovič in njenim pogledom na Kamnik v delu Odsevi minulega časa. Pisateljica se spominja najnežnejšega otroštva in mladosti v Kamniku, domače stare meščanske hiše, življenja med in po vojni. Še zlasti za Kamničane (pa tudi za vse ostale) je zanimiva pripoved o družini Stele, Lectarjevi hiši in svečarski obrti.
Namen bralnih srečanj z ranljivimi skupinami bralcev je predvsem v deljenju estetskega užitka ob prebrani knjigi tudi z osebami, ki iz najrazličnejših vzrokov same ne bi vzele knjige v roke. Predvsem pa je bralna kultura dragocenost, ki jo moramo negovati povsod, še zlasti med ljudmi, ki sami ne morejo do knjige. Tako knjižnica postaja ne samo središče bralne kulture, pač pa prostor, ki povezuje.
Vse, kar je Človeštvo doseglo, domislilo, dobilo ali bilo, je na straneh knjig. (Thomas Carlyle)
Vika Gujtman