Aleksijevič Svetlana   
ČERNOBILSKA MOLITEV

Modrijan, 2009

O knjigi

»Spominjam se, kako se je vojak podil za mačko … Dozimeter je pri njej prasketal kot strojnica: tresk, tresk. Za njo sta hodila deček in deklica … Mucka je bila njuna … Deček je molčal, deklica pa je vpila: »Ne dam je!« Tekla je in vpila: »Mucka moja, steci proč! Zbeži mucka!«
Vojak pa se ji je približeval z veliko vrečo iz celofana …«

Predstavljajte si prazno petnadstropno stavbo. Brez stanovalcev, toda s stvarmi: pohištvom, oblačili, ki jih ne more nihče nikoli več uporabiti. To pa zato, ker je ta stavba v Černobilu … Černobilska nesreča se je zgodila 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini ob eksploziji jedrskega reaktorja ter postala ena najhujših nesreč v zgodovini jedrske energije. Nesreča se je jedko in z grozečo nevarnostjo zarezala v človeška življenja ter vnaprej zaznamovala številne še nerojene generacije po vsem svetu. Knjiga je sestavljena iz nanizanih osebnih pripovedi ljudi, ki so bili priča černobilski katastrofi. V teh izpovedih daje avtorica, ki so jo obogatile novinarske izkušnje, velik poudarek sogovornikom. Prepusti jim, da sami pišejo svojo zgodbo, ki je iz njihovih ust resničnejša, slikovitejša in zaradi njihove neposrednosti zares izvirna. V knjigi zajame različne starostne skupine, od otrok do najstarejših sogovornikov. Pisateljica v tok govora ne poseže ter ne komentira, temveč ostane v vlogi terapevtke, ki tako kot bralec posluša množico človeških zgodb.
 Svetlana Aleksijevič je Černobilsko molitev napisala že leta 1997, vendar ji je cenzura prepovedala izdati nekatere dele. V celoti, z vsemi vključenimi intervjuji , ji jo je uspelo izdati leta 2006. To je knjiga žalostnih zgodb ter zapisa obilice trenutkov, ki se bralca globoko dotaknejo in izvabijo prenekatero solzo, kajti ob tako številnih, srce parajočih izpovedih je težko ostati hladen.

Knjiga je bila navdih za moj obisk tega mesta duhov

Knjiga je bila navdih in spodbuda za moj obisk tega mesta duhov – Černobila. 33 let po nesreči je sevanje v mestu Pripjatu še vedno desetkrat višje od običajnega. Mesto je prazno, narava se zadnja leta prebuja, vrnile so se tudi nekatere živali. Zapuščene hiše, vrtec, šola bolnišnice, zabaviščni park, stanovanja uničuje zob časa in vse to so kraji, kjer sem doživljala občutke, ki jih je težko opisati. Menim, da je Černobil eden izmed najbolj »srce parajočih« krajev, kar sem jih doslej obiskala. Šele ko dejansko umestimo življenje in človeka v prazne stavbe in vasi, lahko razumemo razsežnosti in posledice katastrofe Černobila.

Jedrska elektrarna, slikano še preden so namestili sarkofag oz. jekleno konstrukcijo, ki bi dokončno zaprla uhajanje sevanja iz elektrarne za naslednje generacije. (Foto: osebni arhiv)

Blanka Marn, univ.dipl.bibl.