... Pa naj bo nekaj o knjigi!
Če je najboljši človekov prijatelj (lahko) pes, naj bo v ženskem spolu to knjiga. Ki me spremlja, ko mi je lepo. Ki poleg sendviča, vode in čokolade, obveznega zvezka in pisala najde pot v nahrbtnik, in z njim naprej, v svet. V avto, na avtobus, peš, v divjino. Bolj ali manj obljudeno. Prijateljica, ki me spremlja, ko mi je hudo. Ko v lepoti poezije najdem uteho, sorodno dušo, misel, ki umiri ...
Lahko je tudi umik, pobeg. V drugo dimenzijo, svet, razpoloženje. Branje, skok med znane in kdaj pa kdaj celo manj znane in uporabljane besede, bogati. Bogati misel, razmišljanje, jezik.
In gradi. S pomočjo lastnega doživljanja sveta, okolice, ki vpliva nanj in obratno, naše osebnosti, družine, prijateljev, vseh in vsega, kar nas obkroža, si gradimo naš pogled na svet. S pomočjo tega se vanj vedno znova umeščamo, delamo, gradimo. Gradimo in oblikujemo odnose, svoj svet in z njim svet na široko.
Tokrat ne bom govorila o knjigi, prav posebni, ki sem jo nazadnje kupila, prebrala, si jo sposodila, je komu predala. Ali pač! (Tu me misel zavede.) Morda prav zadnje ...
Hči je odšla na smučanje. Šola v naravi.
Ob vrnitvi mi pove: "Prva sem se prebujala v naši sobi."
"O ... In kaj si počela? Ti ni bilo dolgčas?"
(Telefon je medtem, rahlo osamljen, odpočitnikoval kar doma.)
"Ne. Brala sem."
"Si vzela knjigo?" Jaz, s težko prikritim, morda prevelikim navdušenjem.
"Ja. Tisto, se spomniš, ki si mi jo prinesla pred časom? V prvem jutru sem jo prebrala."
Skorajda sem pozabila nanjo. Prevzeta nad stripom, nad zgodbo, sem ga/jo prinesla domov. In ji ga ponudila.
Strip o tem, kaj lahko naredi superga.
Ne en par, ena sama. Samcata. Ki da upanje. Upanje, da bo bolje, da se stvari - življenje - lahko spremenijo. Da jih mi lahko spremenimo.
Bila je zgodba o dečku, ki si reši življenje. Ki pomaga in je deležen enakega nazaj. O prečkanju meja. Meja, ki nam jih rišejo zemljevidi, reke in gore, morja, ograje in žice. Mej v naših glavah.
In kjer so meje, se te lahko tudi brišejo.
Lahko se gradijo mostovi; mostovi v mislih, razmišljanjih, prepričanjih. Mostovi med različnim, a vendarle tako zelo podobnim.
Zgodba, najsi bo v črkah ali slikah, govori.
Prisluhnimo ji. Zato jo večkrat - v knjižni obliki - vzemimo seboj na sprehod. S pasjim prijateljem ali brez.
In če imate seboj vrvico, jo (v zadnjem primeru) lahko uporabite za kazalko.
Kartini Djalil
Naslovna fotografija: Daša Keber