Star židovski pregovor pravi: Začetek modrosti je molk, nadaljevanje pa poslušanje.
Zelo dolgo nazaj sem dojela, da je poslušanje spretnost, ki se jo moramo naučiti. Ob tragični novici o prometni nesreči svoje mame sem opazila, da se nagibam k temu, da bi slišala samo tisto, kar želim. Na žalost se mi to dogaja tudi takrat, ko sem zaskrbljena ali jezna. Včasih od vsega, kar je povedal sogovornik, slišim samo dobre stvari, na slabše se pa sploh ne odzivam.
Težave sem imela že, ko sem študirala. Velikokrat sem bila odsotna in so mi misli odplavale kdove kam. Začela sem npr. razmišljati, koga vse moram poklicati po predavanju, kdaj bo končno odmor za kavo, kakšna oblačila nosijo drugi ljudje ... Že takrat sem ugotovila, da je edini način ostati z mislimi pri tistem, o čemer se govori, če slišano zapisujem. In velikokrat je zelo pomagalo, poleg tega je bilo še bolj praktično, saj sem imela dobre zapiske.
Danes, ko sem starejša, poskušam pazljivo poslušati, kaj mi sogovornik govori, ne da bi pričakovala, kaj mi bo povedal. Izkušnje, ki sem jih dobila v službi, so me naučile, da ne prehitevam, in stvari ne poskušam prehitro razumeti. Če mi kaj ni jasno, vprašam. Sogovorniku pustim, da dokonča svoje misli in ga ne prekinjam. Veliko mi pomenijo neverbalni znaki: govorica telesa, ton glasu, kretnje. Vedno poskušam z lastno umirjenostjo v določeni meri pomagati k sproščenosti tudi raztresenemu sogovorniku.
Kot zaposlena v knjižnici imam vsak dan v rokah knjige, knjige in še enkrat knjige. Obdelala in katalogizirala sem knjigo Sveta umetnost poslušanja, 40 razmislekov o tem, kako negovati to duhovno vajo, avtorice Kay Lindahl.
»Srčno poslušanje« je duhovna vaja, pri kateri poslušamo s srcem in hkrati prisluhnemo tudi srcu. Resnično prisluhniti sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno poslušati pomeni veliko več, kot ne skakati v besedo govorečemu ali ne končevati njegovih stavkov. Potrebnih je veliko že omenjenih veščin: potrpežljivosti, zmožnosti bivati v tišini, pozorne prisotnosti in hvaležnosti. (Založba Sanje).
Ne, nisem človek duhovnih vaj, obe moji nogi trdno stojita na zemlji. Pa vendar sem se spomnila, koliko v vsakdanji komunikaciji pomeni poslušanje, in knjigo prebrala. Verjemite, vsaka knjiga nas na kakšen način nagovori.
Pomemben del knjige so tudi ilustracije v obliki mandal, ki to, razen v obliki, v resnici niso.
Foto: Tanja Makovec
Kljub temu pa ob premišljenem ogledovanju postanejo dodaten, skoraj nepogrešljiv del celote. Včasih se celo lahko vprašamo, katera od njiju katero pojasnjuje. Čeprav sama nisem človek duhovnosti, vsaj mislim tako, pa vseeno čutim, kako sta med seboj duhovno povezani avtorici.
Naj knjižnico obiskujete ali v njej celo delate, v vsakem primeru se med branjem tudi notranje spreminjate. Vaši pogledi na svet se spreminjajo, kar ostri in krepi vaše značajske lastnosti, vse modrosti (in neumnosti) pa so na dosegu roke. Dobesedno. Seveda so mogoče še bolj na dosegu elektronski mediji, a to pravzaprav niti ni pomembno, razen načina podajanja misli ali sporočil se ni nič spremenilo.
Duška Težak
Naslovna fotografija: Daša Keber