»Kdo pa še bere?« se je ne tako dolgo nazaj lahko slišalo po Občini Kamnik. Mogočen glas je rezoniral po temačnih hodnikih in po ušesih uslužbencev. Nekaterim je celo ukinil možganski center za pravopis, spet drugi so ga začeli papagajasto ponavljati in bogokletne besede so skoraj meso postale. A se smeli knjižnični kolektiv ni dal. Na barikadah stare knjižnice, podkrepljeni s Križnikovim festivalom in Kamfestom so se in se še vedno borijo za sodobno kamniško knjižnico.
Borijo ni pretirana beseda. Seveda nihče ne govori o ukinitvi knjižnice. Ne, to so delali kaki grdi, grdi barbari. Zdaj je veliko lažje in manj umazano, da se stavba in dejavnost v njej depopularizira. Da preprosto ni kul, če si član kamniške knjižnice.
Jap, v Kamniku vlada prepričanje, da si kul, če imaš domžalsko knjižnično izkaznico. Pomislite, v mestu, kjer domujeta dva častivredna samostana, ki sta tu od nekdaj, v mestu, ki premore Križnikov pripovedovalski festival, staro smodnišnico in Rexa, je očitno najbolj kul, da v soboto dopoldne začivkaš ob kavi v Toscani: »Ja, mi gremo pa zdaj v Domžale v knjižnico. Tako prostorna in svetla je.«
Domžale, ki so nastale slučajno, ker nekdo ni spustil vlaka skozi Mengeš, nam kradejo izposojevalce, otroke in sobotne družine? Bomo to pustili še naprej, bratje in sestre?
Kaj bi ti šele rekli, če bi videli kranjsko knjižnico. V treh nadstropjih. Borgovska kocka kolektivnega pozitivnega odnosa do branja in kulture nasploh. Včasih smo objektu rekli Globus. Mama je vrtoglavo parkirala rjavi Renault 12 čisto na vrhu, potem pa smo se spuščali skozi pregrehe socialističnih nakupovalnih nebes vse do pritličja, na koncu pa s tekočimi stopnicami in novo igračo, ki je bila gotovo boljša kot tista v kamniškem TipTopu, nazaj gor in domov.
Zdaj lahko v tej knjižnici preživiš cel dan. Načitaš se revij, knjig, naposlušaš se muzike, nagledaš se filmov, zvečer pa se zgodi še kaka prireditev. Kulturna kapitalistična tehno-knjižnična nebesa. No, na srečo povprečnemu Kamničanu ni, da bi se vozil do Kranja. Posledično tudi ni tako kul kot domžalska.
Pa si predstavljate, da si novo, sodobno knjižnico omislijo, bog in sveta pomagalka, brezsramni Mengšani? Furmani, pogrošni komedijanti, smučarski skakalci in harmonikarji?
Bomo res šele takrat, ko se bo sveža blond mamica v Toscani, sto metrov od Knjižnice Franceta Balantiča pohvalila s knjižnično multi-pass kartolino Mengeš-Domžale-Trzin-Lukovica-Medvode-Kranj, s katero bo dobila še popust v Šparu in uro brezplačnega fitnesa, bomo res šele takrat spregledali, da je za dobro razvito kamniško bralno kulturo v 21. stoletju potrebna tudi sodobna knjižnica?
Avtor tega besedila se seveda z veseljem spominja stare knjižnice ob sedanjem parku Evropa, kjer je kraljeval gospod v modri halji:
»A mate še kakšno od Julesa Verna?«
In je zaškripala lestev in sem si sposodil še eno fantastično knjigo.
Kljub takim nostalgičnim cvetkam pa so v tem času knjižnice postale mnogo, mnogo več. So nosilke različnih projektov, povezanih z branjem. Pogumno posežejo tudi na multikulturno področje. V svojih nedrjih skrbijo za neizbrisen zgodovinski spomin kraja, v katerem so sezidane. So družabna in učna točka. Producirajo dogodke in festivale. Zaposlujejo. Spodbujajo. Spominjajo. V kraj pripeljejo znano pisateljico, karikaturista, razumnika. Vse to KFB že dela.
Tako kot pri podobnih vprašanjih v naši občini, morajo odločevalci prepoznati potrebo in izraziti odločen namen, da končno dobimo sodobno kamniško knjižnično Meko. Ups, to se samo tako reče, da se bolje sliši in prebere.
Lahko pa spet pride kak kričač in KFB pretvori v KFC. No brains, no tumors!
Goran Završnik
Foto: Luka Dakskobler