Naša knjižnica nas že leta in leta decembra obdari s priročnimi koledarji. Ravno prav so veliki za v žensko torbico, ravno prav prostora za opomnike. In vsi svetovni in mednarodni dnevi so posejani vmes. Res nestrpno čakam »miklavža«, ker je rokovnik vedno lepo oblikovan, vedno tematski, povezan s Kamnikom, z branjem. Lani so me očarali ustvarjalci med bralci, predlani izreki, davno nazaj stare razglednice Kamnika. Ko se leto odvrti, roma rokovnik v škatlo spominkov in spominov. In nisem edina, ki tako ravna. Mi poročajo bralke z bralnih srečanj, da jih hranijo kot dragocenosti, skoraj kot poezijo. Letošnji koledar je nastal v sodelovanju s Fotoklubom Kamnik ob njihovi obletnici. Zven tišine (Tone Ftičar); besede - tolažnice, sestre, družice, krvnice, izdajalke, morilke, vodnice (Verena Perko) … se družijo s fotografijami pokrajin, ljudi, predmetov …, oboje pa so ustvarili kamniški umetniki in umetnice.
In gledam fotografije in berem verze in se zamislim in pozabim vpisati, da imam v petek, 13. francoščino in že prej, v ponedeljek, 2., kontrolo ščitnice. A ne spregledam, da je v soboto, 21. svetovni dan poezije in tudi tega ne, da se letos pomlad začne 20. marca. Seveda, prestopno leto.
In se zazrem spet v rokovnik: svetovni dan pripovedništva, spomladansko enakonočje / začetek pomladi, svetovni dan poezije, svetovni dan voda. Vse, kar me spodbuja, vse, kar me veseli, zgoščeno v štiri dni. Rada pripovedujem, še raje poslušam zgodbe z vseh koncev sveta. Samo glas in kretnja ter moja domišljija. Pa sem tu in hkrati tam. Začetek pomladi prinese novo moč, energijo svetlobe in toplote, potegne v gibanje, delovanje. Hibernacije je konec. Voda: tista, ki žubori, tista, ki odžeja, očisti, tista, ki me ohladi. Pa tudi deroča, kruta, v kroglah škropotajoča po poljih – se sprašujem, kam nas nesejo podnebne spremembe.
Kaj je poezija? Za mene -bolj ritem kot rima. Je igra pomenov. Tudi tišina. Verze večinoma berem sama, potiho. Zadnje čase celo več z zaslona kot s papirja. Izrekati neizrekljivo, komaj opisljivo in predstavljivo je naloga poezije, pa naj bo zaradi tega ovenčana z lovorovim vencem ali pahnjena v pozabo, pravi Ivo Svetina.
Na svidenje z verzi Franceta Balantiča, kar dolgo pahnjenega v pozabo, z verzi večnega mladeniča, katerega ime nosi knjižnica:
Dobrotljive domače so dobrave
odprle izgubljencu srčno stran,
studencev močnih, čistih sem željan,
potapljam v dobre zemlje se vonjave.
UNESCO je 21. marec za svetovni dan poezije razglasil pred 21 leti.
Ivanka Učakar
Naslovna fotografija: Primož Poljanšek, Vonj po domačem (črnobela serija 2017)