Branje ni hec. In pisanje tudi ne, da se razumemo. Kako vem? Ker se spomnim. Kako sem se učila brati in pisati. V mojem otroštvu je bilo vse drugače kot danes, ko mali geniji s svečko pod nosom govorijo pet jezikov, računajo kot profesorji, obvladajo računalnik bolje od številnih odraslih in tekoče berejo s cucljem v ustih. Mi smo se v otroštvu – igrali. Učenje naj bi nas čakalo šele v šoli.
Brali so nam starejši, predvsem starši. V naši hiši je to v glavnem počela mama. Spomnim se, kako nama je s sestro skoraj vsak večer prebrala kako pravljico. Kot začarana sem strmela v liste, po mojem popackane z nekimi neznanimi znaki, ona pa je, kot čarovnica, iz njih znala razbrati čudovite zgodbe. Prepričana sem bila, da se tega ne bom nikdar naučila, tako zapleteno se je zdelo.
V bloku, kjer smo tedaj živeli, je bil sosed, leto dni starejši od mene. Ko je začel hoditi v prvi razred, je postal kar malce ošaben, ali pa se mi je tako samo zdelo. Vsak dan po pouku mi je pokazal, kaj vse so se učili in pogosto sem strmela nad tem, kako moder je. Da ne bi bila tako neizobražena, mi je milostno pokazal nekaj črk, ki sem jih doma potem prepisovala. Zdele so se mi smešne, nekako tako kot Piki Nogavički, ki je rekla, da je črka I podobna palici z mušjim drekcem na vrhu.
Potem je kočno prišel tudi zame dan, ko sem prestopila šolski prag. Kakšna množica črk se je šele tu vsula name! Imela sem občutek, da si tega nikdar ne bom zapomnila. Ata, avto, Ivo… to je bilo enostavno, a kaj, ko je bilo tu toliko dolgih in zapletenih besed! Karel kriči kikiriri… ne, kiririki, ne.. kikiri… Joj, kako težko! Kar zjokala sem se nad besedilom, ki sem ga morala zaradi napak neštetokrat prepisati. Presneti Karel, kaj se mora tako dreti!
In potem so se, nekega dne, po dolgih dneh vadbe – črke začele sestavljati v smiselne besede. In besede v stavke. Kar naenkrat sem začela »videti«, kako Karel kriči, kako avto vozi po cesti in kako gre Ivo na obisk k teti, kar vse je pisalo v čitanki.
Le izjemoma, kadar sem bila utrujena ali zelo lena, sem še pustila mami, da kaj prebere. Sama sem se hotela potapljati v čarovnijo besed in uživati v njih. Odprl se mi je svet zgodb, ki mi jih nikdar ni bilo dovolj. Domačo knjižnico sem hitro »preglodala«. Ko sem tako nekega počitniškega dne sitnarila, da mi je dolgčas, me je mama peljala v mestno knjižnico. Zame je bilo to tako, kot bi mi odkrila pot do zaklada.
Potem sem sama zahajala vanjo, vzela sem največji cekar, kar sem ga doma našla, in ga vsaj enkrat na teden nabasala s knjigami iz knjižnice. Kadar sem le mogla, sem se zatopila v branje, po navadi tako intenzivno, da nisem niti slišala, kaj se dogaja okrog mene. In bila včasih zato tudi okregana, a ni nič zaleglo. Takoj ko sem mogla, sem spet zbežala med knjige.
Knjige so postale moja najboljša prijateljica, zabava, vir modrosti in izkušenj, za katere sem vedela, da jih sama ne bom nikdar mogla izkusiti. Nikdar ne morem živeti v 19. stoletju, vsaj v tej realnosti ne, nikdar ne bom mali Eskim ali dobra vila, vse to pa je mogoče izkusiti s potapljanjem v čarobni svet knjig.
Ko si otrok, bereš največkrat tako, kot da si v slaščičarni – vse te mika in nikdar ni dovolj. Ko si starejši, po navadi postaneš bolj sladokusec, tudi kar se tiče branja. Zdaj priznam, da berem manj, da bolj skrbno izbiram in tudi bolj uživam v lepem stavku, zanimivih besedah, privlačni zgodbi. A brez branja si svojega sveta ne predstavljam.
Da pa temu mojemu pravljičarskemu razmišljanju dodam še kanček modrosti, bom zapisala misel, ki sem jo prebrala ob nedavnem obisku kartuzije Žiče, ki je slovela tudi po svoji knjižnici. Guigo, peti prior Velike kartuzije, je zapisal, da so knjige »večna hrana naše duše«. In to podpišem tudi jaz.
Mateja Reba
Naslovna fotografija: Daša Keber