Pred nekaj dnevi je v poštni nabiralnik priletelo Bredino sporočilo. Bredo poznam sto let; med drugim naju druži to, da sva v gimnaziji štiri leta sedeli v isti ali sosednji klopi. Med urami slovenščine sva podatke o Prešernu in njegovih poezijah pretvarjali v Prešerna v stripu (dokazi še obstajajo). O tem, kar sva počeli med urami zgodovine in matematike, bo zgodovina molčala. Kakorkoli, Breda, ki je zdaj zrasla in postala direktorica knjižnice, mi je naročila, naj za njihovo spletno stran napišem kaj veselega za krizne čase.

Razmišljala sem kar nekaj časa. Lahko bi napisala kaj o tem, kako se znajdem s poučevanjem na daljavo, tema je do neke mere vesela, vendar ne tako zanimiva. Lahko bi zapisala kak recept, ki sem ga preizkusila v teh osamitvenih časih ... bolj veselo, ampak še vedno ne zadosti. Potem sem se spomnila: pravzaprav ni bolj vesele in pozitivne zgodbe od tiste o francoskem krožku, ki v kamniški knjižnici deluje v okviru projekta Delimo znanje.

Vsaka dobra pravljica se začne z besedami: bilo je nekoč. Bila je torej nekoč skupina, ki se je v knjižnici začela družiti ob uricah francoščine, potem pa kar ni mogla narazen. Tečajnikom sem predlagala redna srečanja, nekakšen krožek, enkrat mesečno ali bolj pogosto, odvisno od njihovega in mojega časa. Srečanja sem si zamislila tako, da ni učenja in pomnjenja slovničnih struktur ali besedišča, pač pa je vse usmerjeno v rabo, saj je tako lažje usmerjati različne ravni udeležencev.

Zakaj je francoski krožek zame pozitivna izkušnja? Najbolj zato, ker imam dober občutek, ko z drugimi delim, kar znam - brez obveznosti, preprosto, ker to želim. Vesela sem, da lahko družbi vrnem vsaj delček tistega, kar je vložila v moje izobraževanje. Z zanimanjem spoznavam zanimive sokrajane; večino sem prej poznala na videz, v letih druženja pa smo postali pravi prijatelji.

Prednovoletno srečanje francoskega krožka leta 2018.

Če zaprem oči in skušam, po vzoru Georgesa Pereca, priklicati spomine na naša srečanja, se najprej spomnim smeha in tega, kako se drug drugega razveselimo, ko se srečamo. Spomnim se Marije, ki je, ko je bilo treba napisati nekaj vrstic spominov, napisala več kot stran dolgo besedilo - na roko. Spomnim se, kako sta Vlado in Ana skuhala ragu po francoskem receptu in ga prinesla v zavitem loncu, da se ni shladil.  Spomnim se najmlajše, srednješolke Kaje, ki me je prišla vprašat, če mi pobriše tablo. Spomnim se Darinke, kako je pri activity-ju kazala geslo “peti opero”. Spomnim se Fanči, ki mi je po smučanju v Franciji prišla povedat, da je čisto sama kupila smučarsko karto. Spomnim se Vanje in Nade, ki se na srečanja skupaj pripeljeta iz Ljubljane. Spomnim se Darje, ki nam vedno razloži vse, kar je v zvezi z rastlinami. Spomnim se Janeza, ki je vedno prva žrtev pri vsaki igri. Spomnim se Saše, ki je po mojem receptu naredila božično deblo in mi pokazala sliko na telefonu. Spomnim se Marice, ki nam je kazala slike s potovanja po Franciji. Spomnim se Ivanke, ki vedno najde pravo slovensko besedo, kadar iščemo prevod. Spomnim se Vite in Mojce, ki sta se nam priključili zadnji. Spomnim se, kako me je skrbelo, če bodo pripravljeni sodelovati v igri, potem pa jih nisem mogla spraviti nazaj na stole. Spomnim se velikega šopka travniških rož, najlepšega šopka, kar sem jih kdajkoli dobila. Spomnim se, kako so tekali po dvorani in s telefoni prebirali črtne kode, s katerimi so potem sestavili pesem.

Marec 2020: srečanje preko spleta.

Spomnim se tudi današnjega karantenskega druženja. Dobili smo se na daljavo, veselje ob srečanju pa ni bilo nič manjše, čeprav smo se videli le preko ekranov. Odločili smo se, da se virusu čisto preprosto - ne pustimo.

Dr. Meta Lah