Knjiga in knjižnica – dva tesno povezana pojma, če pa k temu pridam še moj poklic učiteljice, pa dobimo tesno povezano trojko.
Nekega dne sem se jezila na razposajene petošolce: »Se nimate kje drugje razdivjati kot le v razredu?«
»Ne, nimamo se kje razdivjati!« dobim odgovor iz razreda. »Če smo na igrišču, nas preženejo starejši fantje. Če smo pred blokom, kriči na nas neka soseda. Domov ne smem povabiti sošolcev, ker moja mama cel dan samo čisti stanovanje. Povsod nas podijo, samo v knjižnici smo dobrodošli!« je tiho dodal fantič iz tretje klopi.
Utihnila sem. Spet sem se nekaj naučila od otrok – samo v knjižnici smo dobrodošli!
Danes, ko je moj šolski kateder odmaknjen od mene za trideset let in več, mi misel pogosto hiti nazaj. Spominjam se, da smo se na konferencah učitelji pogosto zelo pritoževali čez vedenje posameznih učencev, ne spominjam se pa, da bi se naša šolska knjižničarka pritožila čez kakega učenca. V knjižnici so učenci dobrodošli!
Vloga knjižnic je danes vedno višja. Prevzemajo nekako vlogo legendarnih čitalnic iz druge polovice 19. stoletja – postajajo krajevna središča druženja in izobraževanja. Že mnogo let hodim po naši domovini s predavanji o ljudski dediščini – obiskujem vrtce, šole, društva, najpogosteje pa sem vabljena v knjižnice. Moj mali porednež iz petega razreda je imel prav: »V knjižnici smo vsi dobrodošli!«
Tudi jaz za moje delo ob zbiranju ljudske dediščine dobim veliko spodbude v knjižnicah in ob večerih v knjižnicah, ko mali in veliki, mladi in stari, obujamo naše stare šege, pravljice in pripovedi in zraven še zapojemo kako ljudsko pesem, da se vse te naše domače vrednote ne bi izgubile v današnjem velikem, globaliziranem svetu. Ob tem spoznanju knjižnicam iskrena hvala!
Besedilo: Dušica Kunaver
Fotografija: Element5 Digital, Pexels