Branje, poslušanje, pripovedovanje, ustvarjanje so veščine, ki te lahko kaj naučijo, te zabavajo, ti pomagajo k modrosti (ali pa tudi ne); predvsem pa ti dajo neskončno priložnosti za potovanje v neznane dežele in svetove celo brez ficka v žepu. Zaradi teh veščin je človeštvo preživelo in s pomniki pokazalo na svoje davne začetke.
Noro rada brala sem že kot otrok. Spomnim se stare knjižnice na Duplici v prvem nadstropju kulturnega doma, ki ga ni več. (In ga grozno pogrešam, ker je bil v njem tudi kino.) Na policah te knjižnice ni bilo naloženih veliko knjig, ampak meni se je takrat zdelo, da jih je ogromno in da jih nikoli ne bo zmanjkalo. Kar me je navdajalo z veseljem in z nekom mirom hkrati. Domov sem nosila debele zbirke pravljic z vseh koncev sveta. Požirala sem jih in bežala v eksotične dežele, se jezila nad hudobci, strastno navijala za svoje junake ter si na koncu oddahnila: v pravljicah se je vedno končalo vse prav, dobro je bilo nagrajeno in hudo kaznovano. Sem si pozneje dostikrat želela, da bi bilo tudi v resničnem življenju tako. Naj tukaj dodam še aktualno misel: upam, da bo tudi tokrat tako. Čeprav pravijo, da življenje (menda) ni pravljica. Upajmo, da vsaj malo je. To bi nam prišlo presneto prav. No, in ko človek nekoliko zraste, pozabi na pravljice (škoda). Potem so prišle na vrsto različne zgodbe. Brala sem jih povsod, kjer je bilo mogoče, tudi zvečer v postelji z baterijo pod odejo. In tako včasih spregledala kakšno domačo nalogo. Jah, se zgodi. Prav tako pa sem bila silno navdušena, če mi je kdo bral. Tako imam v lepem spominu tudi kakšno učiteljico, ki nam je ob kakšni posebni priliki, ob kakem prazniku, in za nas je bil to potem res praznik, ko je kaj odpadlo, brala. V drugem razredu osnovne šole je bila to učiteljica Marija Adamič, ki je bila sicer zelo stroga in se je lahko tudi hudo razjezila, vendar sem ji vedno vse odpustila zaradi dveh reči: ker nas je naučila peti ogromno pesmi in ker nam je brala. In taka, precej huda, nekateri se je boste spomnili, je bila tudi učiteljica matematike na OŠ Frana Albrehta. Pisala se je Istenič, kako ji je bilo ime, se ne spomnim več, mogoče tudi nikoli nisem vedela. Bali pa smo se je kot hudič križa. Vendar sem ji odpustila vse njeno vpitje in še kaj, ker nam je brala, in to dostikrat. Res, zdaj, ko kopljem po spominu, se spomnim njenega glasu, ki se je pri branju povsem spremenil, postal je prijeten, zanimiv, čisto drugačen kot takrat, ko nam je vbijala v glavo osnove matematike. In spomnim se svoje učiteljice slovenščine, ki nam je prav tako brala. To dodajam zato, ker me je malo nazaj prijetno presenetila, ko me je prišla pozdravit v Maistrovo hišo.
No, naj tu sklenem z osnovno šolo, ki je sicer nisem ravno marala. Zatem se je moj okus za literaturo precej obrnil, mogoče se je spustil na nekoliko nižjo ali pa celo precej nižjo raven: čisto so me zagrabili stripi in napete kriminalke. Odlična izkušnja, zagotovo. Pozneje so prišli na vrsto romani vseh barv, oblik in dolžin, pa pesmi (in pesniki). In še marsikaj. Ampak prva ljubezen je ostala, ljubezen do pravljic. Prevzela me je tako zelo, da sem kakšno povedala kar sama sebi in jo nato še zapisala. Čez nekaj let pa sem imela pri tem tudi velikega pomočnika, svojega starejšega sina Martina. Dostikrat, ko sva se peljala kam z avtobusom ali vlakom, sem mu, najprej za to, da mu ni bilo dolgčas, ali pa še bolj za to, da je zdržal do cilja, pripovedovala: zgodbice, pravljice, spomine. In bil je odličen poslušalec. Če mu je bila moja pripoved všeč, je po navadi rekel: »To pa lahko napišeš.« In včasih tudi sem.
Alenka Juvan
Fotografija: KFBK