Že dolgo časa sem se v pogovoru s svojimi prijatelji in strankami pritoževala, da mi dnevi, tedni, meseci in leta tečejo prehitro. Vpeta v zelo spremenljiv in dolg delavnik. Najmanj šest dni v tednu. V svojem poslu, katerega s srcem gradim že dvajset let. Obožujem svoje delo in svoje stranke. No, skoraj vedno. Nenazadnje so v vsakem življenju in poslu dobri in slabi dnevi. Ko si samostojen, nikoli ne veš, kaj bo jutri. Nekje globoko v tebi je vedno prisoten strah, kaj vse se lahko zgodi, če ostaneš brez dela. Ali celo huje, brez zdravja. Priznam, ta 'travma' je bila od nekdaj zasidrana globoko v meni. Tudi takrat, ko ni bilo nobene potrebe po tem. Tudi takrat, ko mi je življenje vedno znova kazalo, da se zmeraj najde pot.
Potem pride res tisto... Nepričakovano. Nepojmljivo. Neverjetno.
Ustavil se je čas. Ne le zame. Skorajda za vse.
Z enega na drug dan so zaprli športne dvorane in ostala sem brez dela. Bolje rečeno, brez možnosti za delo. Iz dneva v dan postaja prihodnost bolj meglena. Ko bi pričakovala občutke panike ali jeze, se ni zgodilo nič od tega.
Na široko sem razprla svoja krila in objela čas. Notranjo svobodo, četudi zaprta med štiri stene. Najprej sem naredila seznam, kaj vse moram narediti po hiši. Okrog hiše. V pisarni. Na računalniku. Končno bo čas, da dokončam vse tisto, kar obljubljam že predolgo časa.
Nato sem se ustavila, se krepko zamislila in si rekla, da vse to lahko še malo počaka.
Tale čas je zame. Tukaj in zdaj.
Tako je zame marec postal krasen, čeprav dnevne novice niso dajale veliko upanja. Še vreme me je prisililo na obrat na noter. Na tišino. Počasen tempo. Umirjene sprehode v bližini hiše. Na vrtu. Pogovor z mami. Pripravila sem si svoj kup še neprebranih knjig, odprla kindle in brala.
Brala. Brala. Brala.
In še vedno berem. Naenkrat eno strokovno knjigo, en roman. Teme različne, a s področja, kjer delam in me zanima. Čuječnost. Jon Kabat-Zinn. Zen mojster. Thich Nhat Hanh. Meditacije. Misli Peme Chödrön. Brenee Brown. Počasi odkrivam Osha. Vmes pa romane, kjer je rdeča nit družina, hrana, zanimiv kotiček sveta in srečen konec.
Z aprilom sem se povezala s svojimi strankami preko spleta. Jaz, tista, ki se je spleta in kamere tako branila. Bala kot hudiča. Ki je rajši za kamero kot pred kamero. Ja, jaz. Tista.
No, koronavirus me je krepko brcnil v rit in premaknil. Začeli smo z miganjem na zoom-u. Resnici na ljubo, sploh ni slabo in grozno. Pravzaprav je odlično. Sporočila, ki jih prejemam od svojih strank, nasmehi na zaslonu, navdušenje, da smo znova povezani, vse to je resnično neprecenljivo.
Zavedam se, da mi nič ne manjka. Hvaležna sem, da imam vse, kar potrebujem. Da so blizu tudi tisti, ki imajo resne težave. Z njimi srčno sočustvujem.
A iz teme se vedno rodi svetloba. Tudi tokrat. Ko bo pravi čas.
Do takrat pa sem. Tukaj in zdaj. Z vsakim vdihom in izdihom. Z mojo mantro: vse je v redu.
Besedilo in fotografija: Bojana Klemenc
P.S. Klikni na pilatesbofit@gmail.com za brezplačne vadbe na spletu. Vabljeni v našo pozitivno družbo.
