Še nikoli v njeni 70-letni zgodovini se ni zgodilo, da bi bila kamniška knjižnica zaprta za uporabnike tako dolgo. Tu je potrebno reči, da kamniška knjižnica z zaprtjem ni umrla, saj še vedno poteka nabava gradiva, redno prihajajo revije in časopisi, urejajo se zbirke, spletne storitve želimo zagotoviti čim širšemu krogu uporabnikov, katerim smo na voljo tudi preko telefona in elektronske pošte. Veseli smo, da se obračate na nas s svojimi vprašanji in morebitnimi knjižničarskimi zadregami, saj nam to med drugim sporoča tudi to, da knjižnica še vedno igra neko vlogo v vašem življenju in da uporabljate storitve, ki so na voljo.
A knjižnica je vseeno prostor srečevanja, iskanja, komunikacije. Nič prijeten ni sprehod po knjižnici brez uporabnikov, brez ljudi, katerim je namenjeno vse, kar knjižnica je. Preozki prehodi med policami, po katerih nihče ne hodi, pod bremenom knjig zibajoča se knjižna stojala, s katerih nihče ne vzame knjige, prazni stoli knjižničark na oddelkih, osameli računalniki. Kot da bi bili v kakem mavzoleju, ob koncu sveta in ne na kraju živih. Vem, da je to, da je knjižnica zaprta, sedaj potrebno in da je prav, saj se s tem dejansko rešujejo življenja. Kot knjižničar in tudi uporabnik knjižnice pa si želim, da bi ne trajalo več dolgo. Čeprav vsak knjižničar pozna dan, ko ima vsega dovolj, tudi uporabnikov, pa je dejstvo, da brez ljudi naša ustanova nima smisla. Ko smo knjižnico 13. marca 2020 zaprli, smo zaposleni opazili predvsem kričečo odsotnost naših uporabnikov. Prvo uro se ti morda zdi, kot da si na dopustu, a že po dveh urah si na samotnem otoku.
Sedanji čas je pač čas odrekanja. Vsem se je življenje vsaj malo spremenilo. Številni med nami se v tem času odrekajo velikim stvarem. Pred kratkim se me je dotaknila fotografija slovenskega zdravnika. Da bi lahko skrbel za bolne in zaščitil pred boleznijo svojo družino, doma živi v samoizolaciji, kar pomeni, da s svojimi domačimi ne prihaja v telesni stik. Na Instagramu objavljena fotografija ga prikazuje, ko se na poti v službo, skozi zaprto okno poslavlja od malih hčera, ki stegujeta ročici proti njemu. Čeprav so vsi živi in zdravi, slika kaže bolečino odrekanja, ki je povezano s poslanstvom. In to, da ne moreš objeti svojih otrok ter jim prebrati pravljice, ker si zdravnik in zdraviš druge, je resnično odrekanje … to, da morda ne moreš do knjige ta trenutek, ali da moraš pred trgovino morda malo počakati, ni pač nič v primerjavi s tem. Naša družba lahko preživi le, če smo sposobni določenega odrekanja. To v tem času najbolj dokazujejo zdravstveni delavci, prodajalci, člani civilne zaščite, lekarnarji, prostovoljci, delavci komunalnih podjetij, voditelji lokalne skupnosti, prevozniki in številni drugi, ki se odrekajo normalnemu življenju, da bi mi lahko kolikor toliko normalno živeli. Sicer je res, da nekateri od njih pač opravljajo svoje delo … a na vsakem koraku vidimo, kako marsikdo v tem času naredi korak več, prevzame breme več, čeprav bi lahko rekel »to je to za ta denar«.
Čas odrekanja je vedno čas poglobitve, refleksije, obnove, iskanja… Če to ni, je preprosto zapravljen. Morda bomo v knjižnici prav te dni bolj opazili kako podrobnost v našem delu ali storitvah, ki je pomembna, pa ji doslej nismo posvečali dovolj pozornosti, ali pa se je za pomembno izkazala šele v teh posebnih časih. Mislim, da je precej mogoče, da se bodo po tej epidemiji spremenila tudi pričakovanja naših uporabnikov, še posebej glede izvajanja javne službe na področju spletnih storitev. Čeprav je e-knjige ponujamo že več let, je marsikaterega uporabnika k izposoji tega gradiva pripravilo šele dejstvo, da začasno nima dostopa do knjig v fizični obliki. Vsekakor je čas, ko v knjižnicah nimamo uporabnikov, lahko čas razmisleka o našem delu in načinu izvajanja storitev.
Knjižnice bodo kmalu spet odprte. In ko bodo, bi bilo lepo, če bi obiskovalci videli, da se med zaprtjem knjižnica ni predajala zapoznelemu zimskemu spancu, ampak da se je spremenila na bolje, da je bolj prijazna, še bolj dosegljiva, kjer je smiselno bolj prilagodljiva in nasploh še bolje vpeta v lokalno skupnost, kateri služi.
Besedilo in fotografije: Andrej Kotnik, KFBK
