Zame, kot svobodno umetnico ta čas karantene pravzaprav ni bil nekaj zelo novega in neznanega. Moj način dela je ves čas malo podoben dnem, ki smo jih preživljali v izolaciji. Delam doma, logistiko svojih delovnih obveznosti si sama organiziram in veliko reči opravim po elektronskih poteh, “brezstično”. Ko sem sredi kakšnega večjega projekta, pa sem tako osredotočena nanj, da imam bolj malo socialnih stikov, obiskov kulturnih prireditev in večernih izhodov. Tako, da se v tem smislu zame ni kaj dosti spremenilo. Včasih se pošalim, da smo ilustratorji kot kakšni srednjeveški iluminatorji, zaprti v svoje sobe, sklonjeni nad mize, potopljeni v svoje mikro svetove. Ja, mikro svet. Beseda bi bila kar pravšnja za označitev teh dni v času virusa. Karantena me je doletela sredi ustvarjanja slikanice o mali Bubi, ki se odpravi na dolgo pot, na pot preobrazbe v metulja. Pa smo spet pri mikro svetu!
Delavnica tehnik ilustriranja, ki sem jo v času virusa izvedla na daljavo.
Vseeno se je ta zaukazana izolacija malce razlikovala od moje običajne ustvarjalne izolacije. Nakaj ni bilo čisto prav in misli niso prav svobodno plule po glavi, kot bi bilo za umetnika potrebno. Glavo so naselila tudi vprašanja, ki niso našla svojih odgovorov, svojega mesta. Zato se je moja ustvarjalnost malce pritajila in nisem je na silo zbujala iz spanja. A ne za dolgo, kmalu se je želja in potreba po ustvarjanju z vso silo vrnila. V tem času sem veliko ilustrirala, pripravila in posnela video workshop, snovala skice za lutkovno predstavo in ob vsem tem umivanju, pranju, čiščenju in strateškemu obisku živilskih trgovin, mi pravzaprav ni ostalo nič tistega podarjenega časa, ko bi lahko pekla kruh, gledala filme, brala knjige... Ta čas si bom vzela po koroni, sem si obljubila.
Nekaj pa sem si privoščila vsak dan. Prepustila sem se naravi in ja, spet smo pri mikro svetu. Na dolgih sprehodih po gozdu sem opazovala žuželke, martinčke, mravlje, žolne, detle, šoje, brstenje poganjkov mladih listov dreves in njihovo eksplozijo v zeleno razkošje. Odkrila povsem nove in skoraj neobljudene poti po gozdu, za katerega sem mislila, da ga poznam kot lasten žep.
Krhkost.
Seveda se nisem mogla izogniti komuniciranju po digitalnih medijih in socialnih omrežjih, nekaj zaradi delovnih obveznosti, nekaj zaradi potrebe po stikih. Spoznala sem, da nas je v teh “brezstičnih” stikih prežela nekakšna nežnost, povezana z zavedanjem o krhkosti, minljivosti in ranljivosti, ne samo naših življenj, ampak tudi vsega, kar smo imeli za samoumevno. Če pozabim skrbi, strah in negotovost, ki se je v tem času zagotovo vsaj za hip naselila v vsakega izmed nas, bi svoje “karantena” izkušnje povzela z besedami: povezanost, nežnost, dobrota, pozornost in skrb za drugega. In hvaležnost vsem, ki so vse to z mano delili.
Če pa bi se s temi občutji srečali tudi tisti, ki v našem svetu odločajo o zelo pomembnih rečeh, se mora svet po korona času zagotovo spremeniti na bolje.
Detajl ilustracije nove slikanice, ki sem jo končala v času izolacije.
Besedilo in fotografije: Andreja Peklar, akademska slikarka
