Od mladih let sem čutila, da je literatura od vseh umetnosti najbolj moja, da je tisti filter in prizma, skozi katera lahko najbolj občutljivo dojemam, čutim in doživljam svet. Skozi to kopreno ga opazujem, ga pretvarjam in se z njim poigravam v besedah, podvajanjih in drugih izmišljijah. Živim v zgodbah in z njimi, se iz njih učim in skušam izvedeti čim več o bolj ali manj namišljenih eksistencah, minevanju in spreminjajočem se svetu. Zato je prostor literature – čas. Ne samo tisti čas, ki ga ni več, tisti, ki se ima še zgoditi, ali ta, ki je; sem spadajo še vsi drugi intimni, fikcijski in vmesni časi.
Ampak brez nič ni nič, in domišljijo, ki jo premorem, dolgujem po eni strani svobodnemu otroštvu, preživetemu v neskončnih domišljijskih igrah, in mladosti med sanjarjenjem, po drugi pa knjigam, ki so me – kot so rekli že pred mano – napisale. Vseh na tem mestu seveda ne morem našteti, tudi tistih v najožjem izboru za samotni otok ne. Je pa prispodoba samotnega otoka zelo blizu temu, kar smo doživljali pretekla dva meseca: izolirani doma smo bili pri branju bolj ali manj omejeni na to, kar imamo po domačih knjižnicah. Razen seveda, če si kake knjige nismo sposodili ali je kupili po elektronski poti.
Na srečo imam doma bogat knjižni proviant, ki sega od starih izdaj iz časa mojih starih staršev in pokojnih staršev in se dopolnjuje s knjigami, ki sem jih bodisi kupila ali prejela v dar. Med drugimi sem se v zadnjih dveh mesecih lotila svojega ljubljenca Javierja Maríasa, prebrala še čisto svež prevod Obupancev Paule Fox in znova segla po Kunderovi Identiteti, ki se v drugo bere povsem drugače kot se je pred dvajsetimi leti.
In zgroženo ugotovila, da knjige, ki sem jo v zadnjem času za rojstni dan podarila najmanj štirim prijateljem, sama doma sploh nimam: gre za izvrstne Lazarjeve ženske ruske pisateljice Marine Stepnove, ki je bila pred letom in pol gostja Slovenskega knjižnega sejma. Ko sem med karanteno naletela na aprilsko akcijo Javne agencije za knjigo Sejem s kavča, sem jo takoj naročila: to je roman, ki ga bom gotovo najmanj še enkrat prebrala. Ne samo zaredi izjemnega sloga in živih protagonistov, ampak tudi zaradi mojstrske pripovedi, ki se dogaja v carski Rusiji, med revolucijo in po njej. Zakaj ne piše o sedanjosti, so v nekem intervjuju vprašali Stepnovo. Ker v preteklosti iščemo oporne točke, ki bi nam pomagale razumeti sedanjost, je odgovorila.
In tako bomo po vsej verjetnosti čez nekaj let brali pesmi, zgodbe in romane, ki bojo znali poglobljeno naslikati sedanje obdobje epidemije in čas po njem, ko se bo, kot kaže, veliko spremenilo, tudi za avtorje, založnike in bralce. Samo upamo lahko, da se habitat knjige ne bo krčil, literatura pa mora preživeti tudi zato, da nam bo z distance pomagala razumeti, kaj se je v teh mesecih zgodilo z družbo, našimi odnosi, objemi, svobodo. Pomagala nam bo pri iskanju tistih opornih točk, ki jih omenja Marina Stepnova, da bomo spremenljivi svet laže razumeli.
Besedilo: Veronika Simoniti
Fotografija: Engin Akyurt (Pexels)