Pravijo, da je pri vsakem človeku prva beseda vedno ma-ma. Mama. Pri meni je bila verjetno tudi a-ta. Ata. Veliko me je pestoval in mi pripovedoval zgodbe, sam pa sem mu v zahvalo v njegovem naročju prepeval pesmice. Temu bi se lahko reklo tudi izmenjava dobrin.
S pomočjo starejših dveh bratov – Cirila in Andreja – sem se naučil brati že pred šolo. S tem se mi je odprlo povsem novo vesolje. Besede, stavki, knjige so takoj postali moji najbolj imenitni zakladi sveta.
Ko sem se naučil pisati, se mi je zazdelo, da moram tudi drugim sporočiti vse tisto, kar sem doživel. Od tretjega razreda osnovne šole naprej. Ko je bil moj prvi spis objavljen v mladinskem glasilu, sem dobil občutek, da sem se, pa čeprav sem bil navaden deček s podeželja, dotaknil prvih svetlih zvezd.
Menda je potreben za pisanje navdih, božja iskrica, smisel za izražanje besed. Smislu pa je baje treba dodati tudi domišljijo. Z njo nisem imel nikoli težav. Ne vem, od kod prihaja, a vseeno tistemu, ki mi jo pošilja, vsakič sproti rečem: Hvala! Posebno še, ker vem, da ne bo nikoli pozabil name.
Napisal in objavil sem več kot sto šestdeset knjig. Ker se ne znam izražati na kratko, je to več kot tisoč petsto avtorskih pol. Tisoč petstokrat po trideset tisoč znakov s presledki. Torej petinštirideset milijonov znakov s presledki. Tolikokrat je bilo treba pač udariti na tipkovnico. Tistim, ki pravijo, da je bilo presledkov premalo, hudomušno odgovarjam, da se je bilo treba zanje še posebej potruditi.
Srečen sem, da sem že skoraj dve desetletji vedno med tremi najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Torej ne velja, da je treba posnemati predvsem tuje vzore. Vse, kar sem napisal, sem namreč potegnil iz slovenskih korenin. Tudi v prihodnje bo tako. Vsak ustvarjalec ima dolžnost do svoje krvi.
Vsak dan živim za besedo. Vse drugo se mi zdi manj pomembno. Pisanje je kot zrak, ki ga diham, kot voda, brez katere ni življenja, kot hrana, ki prihaja z neba. Pisanje je ljubezen, ki ne umre nikoli. Zadovoljen sem, da sem lahko prispeval nekaj kapljic tovrstnega življenja tudi mnogim drugim, ki razmišljajo in dihajo podobno kot sam.
Nobena knjiga, nobena pesem, nobena misel ni bila ustvarjena s slabim namenom. Vse knjige so moji otroci. Moji zlati otroci. Pa čeprav imajo mnoge več napak. A rad imam tudi tiste, ki se niso posebej dobro posrečile. A namen je bil dober.
Zato še posebej hvala vsem, ki jih imate radi in vsakega mojega otroka posebej sprejemate z odprtimi rokami!
Še bolj kot jaz, pa so vam hvaležne moje knjige. Za vsak drobec ljubezni, ki jim ga podarite.
Besedilo: Ivan Sivec
Fotografija: Wikipedija