Bilo je v začetku februarja 1998, ko je imel sin enajst let. V prometni nesreči sta umrla njegov najboljši prijatelj in njegov bratec. Takrat je našemu fantu prvič za vedno odšel njegov vrstnik, ki mu je bil zelo blizu. Kako mu naj pomagam, sem se spraševala? Saj sem ga stisnila k sebi in sem se pogovarjala z njim, a potrebovala sem še kakšen nasvet. Želela sem vedeti, kako naj smrt razložim otroku, da se mu čim bolj približam in mu skušam ublažiti rano. Napotila sem se v največjo knjigarno, da bi našla kakšno knjigo o tem. Je nisem. Niti za otroke, ki bi jo brala skupaj, niti za odrasle.
Ko je pet let kasneje začela nastajati Miš založba in sva z možem postavljala uredniško strategijo, sva razmišljala: naše knjige morajo tudi pomagati, a na subtilen, nevsiljiv način. Kot literatura. Mladim bralcem in odraslim. Zato so bile knjige z one strani sveta, iz Avstralije in Nove Zelandije tako zelo primerne, da sem z njimi začela zbirke, ki trajajo in trajajo: Z(o)renja, Z(o)renja+ in Srebrne niti. Prvi dve pomagata najstniškim bralcem soočiti se s problemi, ki jih srečujejo vsak dan. Če imajo modre starše, jih preberejo tudi oni ter tako spoznavajo svet svojih otrok. Srebrne niti so namenjene odraslim. Knjige v teh zbirkah so takšne, ki ne šokirajo, ki pripovedujejo, kdaj tudi s humorjem, predvsem pa nekje na obzorju sveti sonce. Pomagajo. Kot obliž.
Težko mi je med njimi izbrati naj, v katerem koli pogledu že. A vseeno naj jih nekaj izpostavim. Meni ena najljubših je Sposojena svetloba Anne Fienberg, ki pripoveduje o splavu razmišljujočega dekleta, ki mu ni vseeno. Pa daleč od klišeja, ki smo ga vajeni pri britanskih in ameriških knjigah za najstnike. In nizozemke Anne Woltz Aljaska (tako je ime psičku), ki spodbuja strpnost do sošolcev, ki nimajo sreče z zdravjem. Ali dve zadnjih, Gremo mi v tri krasne Nataše Konc Lorenzutti in Alternativni ukrep Tanje Mastnak. To je branje tudi za odrasle, predvsem tiste, ki želijo spoznati današnji svet mladih, svet mobilnikov, spleta. Drugačen je, kot je bil naš.
Knjižni obliž pa je tudi vsaka od knjig v zbirki Srebrne niti. Če ne drugače, bralca potegne med platnice, da pozabi na svoje težave. Te knjige pa spreminjajo tudi smer razmišljanja. Ko mi je umrl oče sem naletela na Karin Viggers Svetilničarjevo ženo, ki v slikoviti tasmanski pokrajini nežno utemeljuje pravico do izbire, kako bomo končali svojo pot. Ne samo to, prepriča nas, da dopustimo svojim najdražjim to pravico - če imamo primerne razmere za to, seveda. Za slovensko razmišljanje nekaj redkega. Ali pa knjiga, ki sta jo napisala zakonca Gaeme Simpsion in Anne Buist, naslov ima Dva koraka naprej. Roman, ki ga bralec ne more odložiti, se dogaja na poti v Santiago de Compostela. Dogodivščine ženske poznih srednjih let, vdove, ki sreča na poti sorodno dušo, moškega, ki tudi išče samega sebe. Zabavno, sproščujoče branje, temelji na izkušnjah avtorjev in daje misliti. Da se tudi v kasnejših letih lahko dogajajo spremembe na bolje, le pripravljeni moramo biti nanje.
Stopite torej v to lekarno z obliži, ki ji pravimo knjižnica ali knjigarna, pa poiščite ravno prave. Dandanes jih potrebujemo bolj kot kdaj koli. Da se vsaj kakšen sončen žarek prebije do nas.
Besedilo: Irena Miš Svoljšak