Skip to main content

Kontakt

Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik
Ljubljanska cesta 1
1241 Kamnik
E-naslov: mkk@kam.sik.si
Tel.: +386 1 831 12 17 (PON-PET: 9.00-19.00), SOB (8.00-13.00)
        
POMEMBNO: Elektronska pošta ni namenjena rezervacijam gradiva ali podaljševanju roka izposoje za izposojeno gradivo. Za te storitve uporabite spletno aplikacijo Moja knjižnica ali pokličite na navedeno telefonsko številko v času odprtosti knjižnice.

Matična št.: 5543452
Davčna št.: 20620586
TRR: SI56 01100-6000059096 (Banka Slovenije, podračun UJP) - št. velja od 1. 12. 2017.
PIC: 914651025
Akronim: SIKKAM
Več podatkov

Obratovalni čas

  letni poletni
Ponedeljek 09:00-19:00 13:00-20:00
Torek 09:00-19:00 13:00-20:00
Sreda 09:00-19:00 13:00-20:00
Četrtek 09:00-19:00 08:00-15:00
Petek 09:00-19:00 08:00-15:00
Sobota 08:00-13:00 zaprto

(Poletni obratovalni čas od 1. julija do 31. avgusta)

  letni poletni
Ponedeljek 08:00-15:00 13:00-20:00
Torek 08:00-15:00 13:00-20:00
Sreda 13:00-19:00 zaprto
Četrtek 13:00-19:00 zaprto
Petek 13:00-19:00 08:00-15:00
Sobota 08:00-13:00 zaprto

(Poletni obratovalni čas od 1. julija do 31. avgusta)

Ponedeljek 14.00-19.00
Torek 14.00-19.00
Sreda zaprto
Četrtek 9.00-15.00
Petek zaprto
Sobota zaprto

Ponedeljek zaprto
Torek zaprto
Sreda 16.30-19.30
Četrtek zaprto
Petek 16.30-19.30
Sobota zaprto

Povezave

Facebook

Blog

Ksenija Horvat: Pri Karamazu

Ksenija Horvat: Pri Karamazu

Nekoč je bila v moji vasi, na robu Barja in notranjskih hribov gostilna, ki so ji rekli Pri Karamazu. Ko me je proti koncu osnovne šole pretresala ljubezen do vseh literarnih likov Fjodora Dostojevskega, me je pretresala do te mere, da sem vse stiske ponižanih in razžaljenih jemala do konca osebno. Običajni popoldnevi v varnem zavetju zguljenega socialističnega fotelja so praviloma minevali v solzah, če je bila z mano knjiga Fjodora Dostojevskega. Doma smo imeli tisto v prašnomodro umetno usnje oblečeno zbirko desetih knjig z vijoličastimi napisi na hrbtišču. Spoznavanje je torej najbrž trajalo razmeroma dolgo. Že po občutku sem si Brate Karamazove pustila za konec. Kaj sem najstnica v resnici razumela, si danes ne morem misliti, a hkrati vem, da so me najbolj zaznamovale, dobesedno ožigosale prav knjige, ki sem jih odpirala bistveno prezgodaj.

Torej prebrala sem knjigo in jo gotovo razumela nekoliko po svoje, a nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi življenja Dmitrija, Ivana in Aljoše Karamazovih asociativno povezala z dogajanjem v tipični vaški oštariji. Zame so bili Bratje Karamazovi sveti kraj, na katerem »se hudič bojuje z Bogom in bojišče so človeška srca« in v mladostni vzvišenosti to prizorišče ne bi moglo biti dovolj daleč stran od moje vasi. Oba svetova, sanjani Sankt Petersburg in domača vas sta si bila preveč vsaksebi, da bi moji možgani ustvarili to povezavo.

Šele čez leta, najbrž takrat, ko mi je postalo jasno, da knjige ne pišejo o daljnjih ljudeh in daljnjih deželah ampak o neznanih krajih v nas samih, sem nekoč vprašala mamo, ko sva se peljali mimo takrat že zapuščene gostilne, kdo se vendar pri tej hiši piše Karamazov. Pa mi je osupla in in v smehu rekla,  da nihče, da je gostilna to ime pridobila zaradi bratov, solastnikov, ki so si bili nenehno v laseh. Kako otroško očarana sem bila nad tem podatkom in kako zelo so moja vas in vsi, ki so obiskovali to gostilno zrasli v mojih očeh. Nenadoma sem postala članica tajne, brezčasne bratovščine, ki se je podala na dolgo raziskovalno pot po miselnem zemljevidu Fjodorja Dostojevskega. Nekateri so se zadržali le na kratko, morda jim je ostalo le ime Karamazovih, spet drugi so prebrali in odložili. Najbrž so znali izvedeti vse, kar so želeli, zame pa ta pot nikoli ni bila končana. Ko je imenitni prevajalec Borut Kraševec pred nekaj leti prevedel Brate Karamazove, sem se še enkrat podala na to dolgo potovanje in se vrnila domov še z novimi vprašanji. Iskrena hvala slovenskim prevajalcem za vsa vrata in okna, ki jih odpirajo!

Ko sem bila nekoč, ko sem bila še zelo mlada, na večerji pri neki učiteljski družini v Moskvi, sem prvič v življenju doživela resen pogovor o ruski literaturi. O literaturi, ki me je, kot rečeno, privlačila od malega in je bila pravzaprav razlog, da sem se odločila za študij primerjalne književnosti. Le da bi čez nekaj let ugotovila, da smo se v štirih letih študija z ruskimi pisatelji zanemarljivo malo ukvarjali. Kdo ve zakaj je bilo tako, so bili to drugi časi, je bila po sredi ideologija, morda kdo ni znal ali si ni upal. A tisti  večer v Moskvi je še vedno z mano, ne zato, ker bi se kdo postavljal s citati, ker bi predaval, ker bi izvedela kaj prelomno novega, ampak zato, ker je bilo iz najbolj vsakdanjih drobnih opazk in majhnih dovtipov, tako očitno, da je njihovo človeško vsakdanje življenje globoko prepredeno z življenjem knjige, da sta obe življenji ustvarili eno samo. Seveda pa smo takrat imeli knjige, časopise in revije. Drugega nič, kar bi pretendiralo na prestol naše pozornosti. Večkrat se vprašam, kakšni ljudje v tistem lepem stanovanju v stalinističnem bloku ob Taganskem parku živijo danes.

In prav tako ne vem, kdo so bili tam nekje sredi 1960. let ljudje, ki so dali naši gostilni ime po romanu, ki je en sam labirint človeške psihe. Naj povem, da se tam nikakor ni zbirala kaka literarna druščina. H Karamazu so zahajali čisto običajni ljudje, delavci v domači lesni tovarni, kmetje, obrtniki, vsi zgledni vaški možje, očetje, dedi, pijanci, ženskarji, kvartopirci, luftarji, obupanci in drugi iskalci vsakršnega smisla in vsakršnega opoja. So vedeli, kaj je pomenilo ime? Samo predvidevam lahko, da so ljudje Dostojevskega ne le brali, ampak tudi razumeli, drugače se ime Pri Karamazu ne bi prijelo.

Ali znamo tudi danes tako živeti z literarnimi junaki in z arhetipi, ki jih ponujajo v premislek? Zakaj je tako, kot je in kako sploh danes je, raje ne iščem odgovora. Preveč se čutim nebogljeno v tem enigmatičnem velikem svetu, v katerem se zadnje čase v nas naseljujejo tesnobe vseh vrst, da bi si resno sploh zastavila ta vprašanja. Svoje mreže mečem tja, kjer slutim bližino sorodnih duš in kjer je ulov še vedno obilen. A hkrati verjamem, da bo prvinska potreba po zgodbah vseh vrst in formatov vedno del naših življenj.

(Foto: MediaSpeed)

  • 29 januar 2021
  • Avtor: Mateja Keber
  • Število ogledov: 213
  • Komentarji:
Kategorije: Blog
Tagi:
Print

x
guzel hemsire hatun yine bir hafta icinde isi ile odaklanirken bir oglen porno arasi iki tane abazan adam karinin yanina gelip ona zorla sahip olmaya calisirlar Japon kari buna rokettube ne kadar dur erkek kiz arkadasinin evine gidiyor kiz arkadasi olmadigi icin onun seksi mobil porno ablasini gorerek onunla sohbet etmeye calisiyor Dul kadin ise genc porn erkegi etkilemek icin her yolu deniyor Mutfakta sohbet eden sapik baba porn izle evladinin fizigini begeniyordu Karisinin hamile kalamayisina sinirlenip karisindan erotik hikaye intikam alan baba bu intikamini evlatlik edindigini yosmadan cikartti Yosmanin mobil sex izle poposunu salyalayan sapik baba bunu karisinin gozlerinin onunde yapmaktan cekinmeyip porno izle gizli cift bir sure sonra gozlerini karartarak gercekten tam porno anlamiyla bir seks yasamak icin hareketleniyorlar porno izle birbirine yakinlasip yanan gencler ilk gotten sikisip sonra erotik dans esliginde sevisiyorlar