Bo že držalo, da postajam starejša, saj se čedalje bolj oklepam spominov. Božajo mi srce in ustvarjajo občutek, da mi je mogoče le uspelo tudi nekaj lepega narediti za ta prelepi svet. Nepozabni so spomini na desetletje, ko sem delala na pionirskem oddelku knjižnice. Neizmerno sem uživala med otroki in v meni se je prebudila iskrica, da naj tudi sama zanje napišem zgodbico ali igrico. Veselega decembra 1991 se je »rodila« Snežinka Tinka, ki želi spoznati Božička. To ni običajna snežinka, saj se boji letenja. Vedno manjka pri pouku, ko se snežinke učijo leteti. Na koncu Tinka le zbere pogum, poleti na Zemljo in spozna Božička. Glasbeno igrico smo zaigrali v knjižnici, kot darilo za najmlajše in tudi na več lokacijah. Nato smo v Kulturnem domu Mekinje zaigrali predstavo Božični večer, v kateri so mekinjski igralci potrdili, da so tudi dobri pevci. Zgodba se odvija v sirotišnici. Miška Pikica v mrzli noči odide iskat Miklavža, Božička in dedka Mraza, ter jih pripelje k osirotelim otrokom. V lepem spominu mi ostaja tudi l. 2006, ko sem obiskala učence v podružnični šoli Mekinje. Skupaj smo zasnovali igrico Ribica Rozi in prijatelji. Dramski krožek podružnične šole Mekinje jo je večkrat zaigral in to zelo doživeto. Kasneje sem napisala še ekološko obarvano glasbeno igrico Resnična zgodba o travniških rožicah. Igra predstavlja idejo o lepši, čistejši Zemlji. V eni izmed pesmi sem poudarila, da reke in gozdovi hrepenijo po čistejši naravi. Samo prisluhniti jim moramo in v naših srcih bo svet ostal lep in ljubljen. Kasneje sem se usmerila na ustvarjanje lutkovnih igric. V lutkovni igrici Izgubljeni copatek otroci ugotovijo, zakaj je potrebno skrbeti za šolske potrebščine in dobro zapreti šolsko torbo. V lutkovni igrici Bobi bi šel rad k Luni se kokoške pritožujejo zaradi nočnega laježa, saj morajo biti spočite in nositi jajca. Bobijev lajež jim pri tem resnično nič ne pomaga. V igrici Prehlajeni petelinček Koki je petelinček tako prehlajen, da robci zaradi kihanja in smrkanja kar letijo naokoli. V igrici Nagajivi zajček je pozimi v gozdu zelo razburljivo, saj zajček snežakom krade korenčke. Gozdni prebivalci se skupno uprejo in ga tako prestrašijo, da preneha s svojim nagajanjem. Za prvi rojstni dan Krajevne knjižnice Šmarca sem napisala igrico Vesela pomlad v šolskih klopeh. Zaigral jo je dramski krožek podružnične šole Tunjice. Nikakor ne smem pozabiti omeniti še igre z naslovom Pomagajmo Zemlji, v kateri so sodelovali tudi učenci, ki so obiskovali krožek Mala prožna ponjava na osnovni šoli Frana Albrehta. Ko sem obiskovala učence po podružničnih šolah in jim predstavljala dejavnost naše knjižnice, sem otrokom prebirala tudi lastne zgodbice: Lara in kuža Bobi je zgodbica o Lari, ki ima težave pri branju. Njen kuža Bobi ji pomaga pri odpravljanju bralnih težav. Miška, muca in knjiga je bila napisana l. 2004 za učence podaljšanega bivanja v Mekinjah. Ko miška uči muco Tinko branja, stketa skupne vezi prijateljstva. Leta 2009 sem se prijavila na literarni natečaj Zgodbe iz knjižnice in se razveselila njihovega sporočila, da so za objavo izbrali tudi mojo zgodbo o Luki.
Pa naj bo dovolj potepanja po mojem desetletju, čeprav nisem naštela vsega, kar sem napisala.
Leta se nabirajo, ideje se rojevajo, zgodbice tudi kukajo na plano, kot zvončki spomladi.
Verjetno, bom spet poprijela za pero …
Tatjana Tratnik
Snežinka Tinka
Sem snežinka Tinka,
otroke rada imam,
na Zemljico bi rada,
pa ne upam se.
Sestrice snežinke
hude so name,
botra Zima pravi,
da poredna sem.
Rada bi postala
pogumna snežinkica,
na Zemljo poletela
kot pridna Tinkica.
Vetrček iz ekološke glasbene igrice Resnična zgodba o travniških rožicah. Vir: Tatjana Tratnik
Iz lutkovne igrice Bobi bi šel rad k Luni. Vir: Tatjana Tratnik