Kadar ilustriram besedila drugih avtorjev, seveda ni nepomembno, kako so mi ta besedila intimno všeč, kako se z besedilom kot ustvarjalka “ujamem”. Ilustratorji, kot profesionalci, ilustriramo zelo raznovrstna besedila, lahko se poglobimo v različne literarne žanre, različno tematiko, vseeno pa nekateri ilustratorji raje rišejo dinamične, akcijske prizore, avtomobile, stroje, drugi lirične, poetične prizore, slike iz življenja ljudi, spet nekateri naravo, živali ali rože ... In moder urednik zna v skladu s tem povezati poetiko avtorja in poetiko ilustratorja in najti pravi ustvarjalni par. Tako so me pri založbi KUD Sodobnost International povabili k ilustriranju zbirke pesmi Bine Štampe Žmavc, katere delo zelo cenim in sem se z njim kot ustvarjalka že srečala, njena poetika mi je blizu. Zato sem bila tega povabila res zelo vesela in bi se na tem mestu tako avtorici kot založbi zahvalila za izkazano zaupanje. Ilustriranje poezije se razlikuje od ilustriranja zgodb za slikanice. Slikanica je neka celota, kjer imamo ponavadi eno zgodbo, ki jo razdelimo na prizore, ki tvorijo neko povezano celoto, imajo svojo dinamiko, dramo, zaplet, vrh, razplet ...

Ilustriranje poezije pa terja drugačen pristop. Knjiga poezije je nekako bolj abstraktna. Pesmi se nizajo druga za drugo in skupaj tvorijo doživljajsko celoto, vendar ne v smislu ene same linearne pripovedi. V tem smislu so posamezne pesmi nekakšne zgodbe zase, zaključene celote, ki skupaj gradijo dinamiko celotne knjige. Ko sem prebrala Drobne pesmi, so se me intimno in človeško zelo dotaknile, hkrati pa so v meni kot ustvarjalki prebudile navdih in domišljijo. Avtorica je nasula pesmi subtilnih občutenj narave, majhnih ptic v neskončnem svetu, minljivega loka življenja, sanj, drobnih dlani in krhkih odnosov. Rada ilustriram poetični, sanjski svet in v tej imažeriji sem se takoj našla. Ker so pesmi večpomenske, naseljene z metaforami, sem želela tudi z likovno govorico zajeti nekakšno minljivost, nekaj, kar ni trdo in trdno, nekaj, kar ne bo imelo ostrih, definiranih robov. Zato sem izbrala “vodno” tehniko, tuš, oziroma tekoči akvarel, ki včasih potuje po svoje, je nepredvidljiv, mehek in prosojen. Pesmi so drobne, včasih govore o na videz efemernih rečeh, a ves čas je v njih močna bivanjskost. Zato sem obenem želela obdržati svojo značilno obliko, ki temelji na močni potezi in včasih na konfliktu sopostavljenih oblik. V pesmih je veliko podob, ki so neredko metafore. Zato bi v ilustraciji težko izpostavila eno teh podob, ki bi izražala poanto pesmi kot celote. Potrebno je bilo poiskati nekakšne nove, vizualne metafore, ki so podprle in poiskale to, kar so pesmi želele sporočiti. V delu sem neskončno uživala, čeprav je vsak začetek dela na novi knjigi vedno podoben proces, poln dvomov, neznanega, negotovosti v iskanju pravih rešitev. Ampak potem v nekem trenutkuv kar zaplavaš in val te ponese in veš, da si na pravi poti. Hvaležna sem za to potovanje.

Besedilo in ilustracije: Andreja Peklar