Branje ni hec. In pisanje tudi ne, da se razumemo. Kako vem? Ker se spomnim. Kako sem se učila brati in pisati. V mojem otroštvu je bilo vse drugače kot danes, ko mali geniji s svečko pod nosom govorijo pet jezikov, računajo kot profesorji, obvladajo računalnik bolje od številnih odraslih in tekoče berejo s cucljem v ustih. Mi smo se v otroštvu – igrali. Učenje naj bi nas čakalo šele v šoli.

(Foto: Daša Keber)

Izrekati neizrekljivo, komaj opisljivo in predstavljivo je naloga poezije, pa naj bo zaradi tega ovenčana z lovorovim vencem ali pahnjena v pozabo, pravi Ivo Svetina.

Naslovna fotografija: Primož Poljanšek, Vonj po domačem (črnobela serija 2017) 

Bo že držalo, da postajam starejša, saj se čedalje bolj oklepam spominov. Božajo mi srce in ustvarjajo občutek, da mi je mogoče le uspelo tudi nekaj lepega narediti za ta prelepi svet.  Nepozabni so spomini na desetletje, ko sem delala na pionirskem oddelku knjižnice. Neizmerno sem uživala med otroki in v meni se je  prebudila iskrica, da naj tudi sama zanje napišem zgodbico ali igrico.

»Kdo pa še bere?« se je ne tako dolgo nazaj lahko slišalo po Občini Kamnik. Mogočen glas je rezoniral po temačnih hodnikih in po ušesih uslužbencev. Nekaterim je celo ukinil možganski center za pravopis, spet drugi so ga začeli papagajasto ponavljati in bogokletne besede so skoraj meso postale. A se smeli knjižnični kolektiv ni dal. Na barikadah stare knjižnice, podkrepljeni s Križnikovim festivalom in Kamfestom so se in se še vedno borijo za sodobno kamniško knjižnico.